Evro uveden zaradi »ogromnega samoljubja«

Evropska skupna valuta ima očitno zelo problematične temelje. Prav o tem se je med zagovorniki evra in kritiki njegove prehitre uvedbe znova vnela razprava. Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman se je s to temo ukvarjal v svojih kolumnah v New York Timesu. V eni od zadnjih je opozoril, da je primer evra tipičen primer tega, ko »vase zaverovani politiki ignorirajo aritmetiko in nauke zgodovine.« Opozoril je, da sta že leta 2010 dva ameriška ekonomista dejala, da je ideja evra »slaba«, da »ne bo trajala.« Uvedbo evra je Krugman označil kot »ogromno samoljubje« evropskih voditeljev, ki so jih že v času, ko se je evro uvajal, opozarjali, da bi bila uvedba skupne valute »grozna ideja«, vendar so nato kljub vsemu nadaljevali z uresničevanjem svoje ideje in kljub vsem ugovorom ustanovili evro.

Evro so tako ustanovili evropsko usmerjeni politiki, ki so sicer »gledali naprej«, vendar »niso želeli od piflarskih ekonomistov slišati, da je njihova glamurozna vizija slaba ideja« in to je šlo tako daleč, da je bil vsak, ki je nasprotoval skupni valuti »učinkovito izključen iz razprave.« Problem z takšnim izključevanjem ekonomistov pa je bil v tem, da so ljudje naključne pojave zamenjali za dokaze. V začetku uvajanja evra je »velik finančni balon prikril težave evra«, vsiljevanje »drakonskih ukrepov varčevanja dolžniškim narodom« pa je samo še poslabšalo problem. Krugman je prepričan, da zato pred Evropo »ni dobrih odgovorov«, ker se je evro spremenil v past, ki ji je težko ubežati. Če bi Grčija še vedno imela svojo valuto, bi jo lahko devalvirala, s tem pa povečala grško konkurenčnost in zmanjšala deflacijo. Ker pa mora sedaj razmišljati o ponovni uvedbi nacionalne valute »od začetka« je to za državo veliko dražje. »Moja ocena je, da se bo na koncu izstop iz evra znova pokazal kot nujen. V vsakem primeru pa bo potrebno odpisati velik del grškega dolga,« je prepričan Krugman. Vendar pa o tem ne poteka nobena resna razprava, kajti »v evropskem diskurzu še vedno prevladujejo ideje, za katere bi evropske elite želele, da bi bile res, vendar niso. Evropa pa plačuje strašno ceno za svojo monstruozno samozaverovanost,« opozarja Paul Krugman.

Kmalu zatem so se pojavile številne kritike tega stališča. Večina jih je bila usmerjena na preveč »ozko« naravnanost Krugmanove kritike, ker naj bi bil evro tudi političen in »strateški« projekt, česar pa Krugman naj ne bi upošteval pri svoji oceni. Krugman se je iz teh analiz nato ponorčeval v svoji naslednji kolumni.

Bistveno je to, da je evropski projekt v vsaki svoj fazi kombiniral ekonomske cilje s širšimi političnimi – gre za mir in demokracij s pomočjo integracije in napredka, je prepričan Krugman. Projekt pa ne more napredovati, če ekonomski ukrepi niso že sami po sebi doba zamisel ali vsaj niso katastrofalna zamisel. V maršu proti evru pa se je zgodilo to, da so evropske elite zaradi ljubezni do simbolizma skupne valute svoj razum zaščitile pred opozorili, da je monetarna unija – za razliko od odprave trgovinskih omejitev – v najboljšem primeru zel nejasna glede svoje ekonomske logike in da se je na koncu izkazala, pa še to šele po njeni uvedbi, za zelo slabo idejo.« Na dodatne ugovore, češ da primer Finske, ki je doživela rast, kaže, da je bil vstop v evro prava poteza, je Krugman odgovoril z nazornim grafom, ki kaže, da je od leta 2008 sosednja Švedska, ki je na referendumu leta 2003 zavrnila uvedbo evra, napredovala precej hitreje kot Finska.

Tudi najbolj znani nemški levičar Oskar Lafontaine je pred dnevi dejal, da je projekt evra »propadel« in da bi se bilo potrebno vrniti na monetarni sistem, ki je obstajal pred uvedbo evra. Njegove izjave so izzvale podobne polemike predvsem v nemškem tisku. Kljub temu Lafontaine vztraja, da je uvedba evra pomenila »nazadovanje« evropskega projekta ter da evro evropskih narodov ni zbližal, pač pa jih je razdelil ter povzročil nastanek skrajnih nacionalističnih strank, na primer »Nacionalne fronte« v Franciji, ki bi lahko celo zmagala na naslednjih predsedniških volitvah. Monetarna unija bi lahko delovala samo ob uvedbi politične unije, brez nje pa skupna valuta ne more delovati, je prepričan tudi Oskar Lafontaine.