Kritika / Amy

zelo za

Glasba in besedilo.

Amy je doku o vzponu in padcu Amy Winehouse, zato ne more nihče reči, da ne ve, kako se konča. Tudi ko je pela, se je vedno zdelo, kot da je vsega že konec in kot da se je vrnila od mrtvih, da bi ugotovila, zakaj je umrla. Le ta, ki se vrne od mrtvih, ima tako precizen glas in tako neprecizen obraz.

Amy je doku o njenem glasu in njenem obrazu. Asif Kapadia, avtor Senne, mojster arhivskega kolažiranja razbitin, je ne spusti z oči – Amy Winehouse je praktično v vsakem kadru, običajno v paketu s svojim glasom, ki je zanosil s štikli, kristalno jasnimi, tako zelo osebnimi in tako zelo njenimi, a vendar starejšimi od nje. Ko jo zagledamo prvič, takoj na začetku, je stara 14 let in prijateljici za rojstni dan poje štikel Happy Birthday to You, toda tako, kot da bi skušala kanalizirati Marilyn Monroe, ki je ta štikel famozno zapela svojemu skrivnemu ljubimcu, ameriškemu predsedniku Kennedyju. Nenadna smrt Marilyn Monroe je kakopak odprla vprašanje: whodunit? Smrt Amy Winehouse prav tako. Whodunit? Kdo jo je ubil? Kdo je bil kriv, da je 13 let kasneje odšla po poti Marilyn Monroe? Njen oče, ki je iz njenega življenja kmalu izginil, a se potem – ko je zaslovela – vanj čudežno vrnil? Blake Fielder-Civil, njen Sid Vicious, njena toksična obsesija, njen fant-mož-mučitelj, ki jo je navlekel na crack in heroin ter postal razlog za album Back to Black? Njeni menedžerji, producenti, agenti, sodelavci in promotorji, ki ji – kljub izčrpanosti, naveličanosti, brezvoljnosti, kaotičnosti in očitni temi, v katero je padla – niso pustili, da bi se ustavila, saj so hoteli njeno famo kovati, dokler je bila še vroča, ali bolje rečeno, dokler je bilo v njej še kaj življenja? Mediji, tabloidi in paparazzi, ki so njeno življenje sformatirali kot resničnostni šov, kot morbidni karneval pravega, avtentičnega, nepotvorjenega spleta bolečine, obsedenosti, depresije in avtodestruktivnosti? Toda vprašanje lahko tudi obrnete: kdo je naredil Amy Winehouse? Kdo jo je ustvaril? Dobili bi isti odgovor: ustvarili so jo prav tisti, ki so jo ubili. Vsi skupaj so jo namreč tako ali drugače – z ločitvami, zavrnitvami, manipulacijami, pohlepom, glorifikacijami ipd. – prisilili, da je v svoj karizmatični, adiktivni glas stisnila vso noč svojega sveta, ki so jo potem prodali kot vrhunec romantike. V svojih štiklih je vnaprej “profetsko” povedala, kaj se dogaja in kako se bo to končalo, zato je zvenela kot ujetnica, ki tega noče več in ki kliče na pomoč, a so vsi mislili, da le poje, da le kanalizira Ello Fitzgerald in Billie Holiday. Ko se je v Beogradu dokončno zlomila in spiralno stalila, je publika še vedno vpila: Poj!

(Kinodvor)