Sodobna Alica v čudežni deželi

Medsebojna obrekovanja takšnih in drugačnih zvezdnikov so bila vedno magnet za rumene medije, toda ko so se prejšnji teden v tvitersko obrekovanje zapletle tri ta čas največje pop megazvezdnice, so njihovo dopisovanje v prafaktorje razsecirali tudi mnogi vodilni svetovni mediji. Večina se jih je ob »pričkanju« veselo muzala, zgolj nekateri pa so v njihovem dopisovanju prepoznali bolj vsebinsko diskriminacijo glasbene industrije.

Vse skupaj je ob objavi letošnjih MTV-jevih nominacij za najboljši video sprožila glasbenica Nicki Minaj, ki je krivdo za to, da video za njen hit Anaconda ni bil nominiran, prepoznala v pristranskosti (pop) industrije. »Če bi bila umetnica ’drugačne’ vrste, se to ne bi zgodilo ... očitno je, da favorizirajo suhice,« je zapisala, iz česar je bilo očitno, da cilja na Taylor Swift, ki je bila tudi edina glasbenica, nominirana v tej kategoriji. Swiftova, sicer samooklicana feministka, je užaljeno odgovorila, da bi ženske v industriji morale držati skupaj. V žerjavico je nato dregnila še tretja glasbenica, Katy Perry, in Swiftovi očitala dvoličnost, in to ravno v nominiranem videu Bad Blood, saj jo je v njem posredno napadla. Že nekaj časa sta namreč v konfliktu.

Na prvi pogled je bilo vse skupaj res videti kot pričkanje treh pop megazvezdnic, toda že samo z vidika tega, da je število njihovih sledilcev na Twitterju številčnejše, kot jih premore nekaj deset vodilnih svetovnih medijev skupaj, njihovo dopisovanje dobi povsem druge razsežnosti.

Sploh Perryjeva že praktično vso kariero postavlja nove mejnike in podira različne rekorde zabavne industrije. Slabih sedem let po izidu singla I Kissed a Girl, ki jo je izstrelil med pop zvezdnice, se je kot prva oseba z več kot 50 milijoni sledilcev na Twitterju zapisala celo v Guinnessovo knjigo rekordov. Za primerjavo – radio je za to, da je dosegel 50 milijonov poslušalcev, potreboval 38 let.

To še ni vse. Letos je postala prva glasbenica z dvema videospotoma, ki sta na YouTubu vsak zabeležila po več kot milijardo ogledov. Velja za najbolj prodajano digitalno glasbenico in je prejemnica nepregledne množice različnih nagrad in nominacij, med katerimi izstopajo predvsem priznanja poslušalcev.

Zdi se, da njeni priljubljenosti, predvsem med najstnicami, v veliki meri botruje prav podoba utelešenja »uresničitve ameriških sanj«.

Za prireditelje Super Bowla, finala lige ameriškega nogometa v ZDA in najbolj gledanega ameriškega televizijskega prenosa, se je zdela odločitev, da za koncert med polčasom tekme letos naposled angažirajo Perryjevo, tako rekoč samoumevna. Med njenim nastopom je število gledalcev naraslo še za nekaj milijonov. Julija jo je v naslovni zgodbi svoje Celebrity edicije predstavil poslovni tednik Forbes, ki jo na lestvice zvezdniških zaslužkarjev sicer uvršča že štiri leta. Letos sta jo prehitela le protagonista »boksarskega dvoboja stoletja«, Floyd Mayweather in Manny Pacquiao. Sodeč po Forbesovem intervjuju Perryjeva enako kot v vlogi glasbenice uživa tudi v vlogi vodje svojega poslovnega imperija in zdi se, da njeni priljubljenosti, predvsem med najstnicami, v veliki meri botruje prav podoba utelešenja »uresničitve ameriških sanj«.

Njena karierna pot je bila v nasprotju s potjo mnogih kolegov, ki jim vrata v glasbeno industrijo pomagajo odpreti bodisi ambiciozni starši, preračunljivi menedžerji ali pa resničnostni šovi, videti precej težja. Rojena v družino pastorjev se je spopadala s številnimi predsodki staršev in menda do najstniških let skorajda ni vedela, da ob gospelu sploh še obstaja kakšna druga glasba. V cerkvenih zborih je začela prepevati pri devetih letih, pri trinajstih je začela igrati akustično kitaro, začela pisati tudi svoje pesmi in pri sedemnajstih objavila prvi – kakopak krščanski pop – album. Plošča je pri poznavalcih tovrstne glasbe naletela na dober odziv, toda ob spoznavanju zasedb The Beach Boys in Queen ji je vedno bolj postajalo jasno, da si želi ustvarjati pop brez krščanskih pritiklin.

Menda se ji je svet obrnil na glavo, ko je prvič slišala Alanis Morissette, in ne dolgo zatem je srečo preizkusila pri velikih založnikih, najprej pri The Island Def Jam Music Group in potem še Columbia Records. Toda stvari se niso izšle po njenih pričakovanjih. Posnela je veliko skladb, ki pa so jih založniki skupaj s hitmejkerskimi producenti želeli dodelati v podobo takratnega hitropotrošniškega mainstream popa, v kar pa Perryjeva, ki ni hotela postati še ena instant pop zveznica, takrat ni privolila. V avtobiografskem dokumentarcu Katy Perry: Part of Me iz leta 2012 njeni sodelavci opisujejo, da je takrat postala skorajda talka založbe Columbia, dokler ni ena od sodelavk založbe tako rekoč ukradla celotnega arhiva Perryjeve in ga odnesla na založbo Capitol.

Šefi pri novi založbi so ji, menda tudi zato, ker so v njej videli zvezdniški potencial in niso hoteli, da zbeži drugam, pri končni podobi albuma One of the Boys prepustili več odločitev, in to se jim je na koncu obrestovalo. Prvi singel I Kissed a Girl, s katerim se je naslonila na zeitgeistovsko tematiko biseksualnosti, je postal njena prva skladba, ki je pristala na vrhu ameriškega Billboarda, zelo dobro pa se je prodajal tudi album. Sledili so koncerti, tudi v tujini, in menda je takrat sploh prvič odpotovala iz ZDA, kar je sama spet pripisala pastorskemu poslanstvu svojih staršev. Ni presenetljivo, da so ji mediji zaradi tega ves čas pripisovali domnevne spore s starši, kar pa je sama vedno zanikala in zatrjevala, da so jo starši na poti vedno podpirali, pa čeprav so bili njena pogosto provokativna besedila in podoba nemalokrat navzkriž z njihovimi strogimi krščanskimi vrednotami. Tukaj se zdijo upravičene kritike tistih, ki so ob njenem nastopu na Super Bowlu razmišljali, da je dvignjen sredinec, ki ga je pokazala na lanski prireditvi M.I.A., za starše njenih (večinoma) najstniških fenic očitno manj problematičen kot besedila Perryjeve,v katerih ta kdaj tudi povsem eksplicitno namiguje na spolnost. Toda svojo glasbo, predvsem pa nastope, je vedno zapakirala v pravljične podobe, zaradi česar je postala nekakšen sodoben sinonim za Alico v čudežni deželi.

Z albumom Teenage Dream je postala prva glasbenica s petimi singli z enega albuma, ki so dosegli prvo mesto na Billboardovi lestvici. Pred njo je to uspelo le še Michaelu Jacksonu.

Še večji podvig ji je uspel z naslednjim, tretjim albumom Teenage Dream, s katerim si je pridobila tudi spoštovanje tistih, ki njene glasbe sploh ne marajo. Postala je namreč prva glasbenica s petimi singli z enega albuma, ki so dosegli prvo mesto na Billboardovi lestvici. Pred njo je to uspelo le še Michaelu Jacksonu. S širjenjem žanrske palete, s tem, ko je popu in rocku dodala še elemente disco in elektronske glasbe, pa je dala vedeti, da ne misli le ponavljati preverjene formule. Album je promovirala na svoji drugi svetovni turneji, v okviru katere je leta 2011 oddelala 127 koncertov, pomembnejše prelomnice iz tega obdobja pa so ostale zabeležene v prej omenjenem dokumentarcu Katy Perry: Part of Me. Med njimi tudi medijsko odmeven zakon z Russllom Brandom. Čeprav je bil angleški igralec, komik in sedaj vse bolj aktivist že takrat del svetovnega jet seta, je njuna zveza pokazala, da megazvezdniški status Perryjeve verjetno potrebuje povsem svojo kategorijo, kar je nazadnje botrovalo temu, da je Brand po vsega štirinajstih mesecih zakona vložil zahtevo za razvezo. Perryjevo, romantičarko po značaju, je razhod močno prizadel, izhod iz krize pa je, kar priznava tudi sama, našla predvsem v svoji nepopustljivi ambicioznosti.

Čeprav je trenutno sredi nove obsežne svetovne promocijske turneje zadnjega albuma Prism, ji je jasno, da ima tako mainstream pop zvezdništvo, razen če nisi Madonna (ki jo sicer zelo spoštuje), omejen rok trajanja. Hkrati pa je lani dopolnila trideset let, kar pomeni, da prihaja čas, ko si bodo nove generacije najstnic našle nove ikone. A zdi se, da se s tem ne obremenjuje, pač pa, da se na ta trenutek že počasi tudi pripravlja. Že zdaj piše skladbe za druge pop zvezdnice (Madonno, Britney Spears, Nicki Minaj, Kelly Clarkson ...), sebe pa vidi v vlogi bolj klasične kantavtorke, na kar že namiguje tudi album Prism.

Morda bo takrat le prišel čas, ko jo bodo bolj resno začeli jemati tudi glasbeni poznavalci, ki so njeni glasbi doslej namenjali precej mlačne kritike. Zdi se, da so bolj naklonjeni njenim besedilom, manj pa glasbi in interpretaciji, za katero pravijo, da je ukrojena preveč na prvo žogo všečnosti in lahkotnosti ter da pravzaprav v ničemer ne izstopa iz industrijske instant valilnice mainstream popa.

Do neke mere imajo verjetno prav, toda očitno je to tisto, kar Perryjevo trenutno zanima, ne nazadnje ima premišljene vse najmanjše detajle, pa naj si gre za glasbo, koncerte ali poslovne odločitve. In kar je najpomembnejše – to, da lahko sama odloča o svoji usodi, je dosegla s svojo vizijo, ambicioznostjo in trdim delom. Če bi poslušala diktate mogotcev iz glasbene industrije, bi se njena glasbena kariera lahko končala, še preden se je začela.