Tam, kjer je lepo

»V veselje nam je, da vas lahko ponovno povabimo v Iški vintgar. Tam, kjer je lepo,« piše na spletni strani iški-vintgar.si. Slikovita soteska med Krimom in Mokrcem, ki med tednom in v zgodnjih dopoldanskih urah ob koncu tedna morda še spominja na naravni biser, pa se približno po 14. uri spremeni v parkirišče. Iški vintgar je bil vedno priljubljeno zatočišče pred vročino, a od podora leta 2010 je struga Iške vse od Iške vasi pa do Strahomerja povsem suha. Voda je sedaj samo še višje, v kanjonu, tja pa so ji sledili tudi ljudje, ki so se v preteklosti razporedili vzdolž reke.

Natakarica nas je opozorila, da so redarji v teh koncih zelo dosledni. Razpoložljiva parkirišča so bila že davno zasedena, zato so se kasnejši obiskovalci z avtomobili začeli nameščati tam, kjer parkiranje ni dovoljeno, ali so vozila pustili kar na zasebnih zemljiščih. »To je obleganje,« je povedal obupani domačin. Pred leti so promet menda nadzorovali z zapornico, sedaj je ni več. Redarji tako ob sobotah in nedeljah napišejo tudi do sto plačilnih nalogov. Kazni pristanejo na vetrobranskem steklu, jezni obiskovalci avtomobilov ne umaknejo, domačini pa pogosto ne morejo priti do doma.

Občani se v želji po rešitvi obračajo na župana Janeza Cimpermana. Zaradi groženj s tožbami in slabe volje ljudi se je šele prejšnji konec tedna odločil za ponovno uvedbo parkirnine. »Mislim, da je ukrep pravilen. Če ljudje ne upoštevajo promet-

nih znakov, je to njihova stvar.« A hkrati se utegne zgoditi, da obiskovalec poleg parkirnine plača še kazen za nepravilno parkiranje, saj so, ko smo bili tam, avtomobili še vedno vstopali, čeprav na označenih mestih ni bilo več prostora. Parkirišč je po županovi oceni le okoli 200. Nadaljnja ureditev je otežena, ker gre za varovano območje. Župan sicer meni, da je pobiranje parkirnine nepotrebno, ves denar gre po njegovih besedah tako ali tako za pobiralce in odvoz smeti ob ponedeljkih.

Smeti je ogromno. »Razen stroškov nima od teh ljudi nihče nič. Sem prihaja veliko packov, zanima jih samo njihov užitek in kako bodo prišli do vode,« je razburjeno pripovedoval župan. Brez čistilnih akcij domačinov bi bilo še veliko slabše, je povedal sogovornik, ki živi v bližini. Okoli svojega doma včasih najde smeti, polne človeških iztrebkov in ostankov piknikov. Še bolj žgoče je vprašanje varnosti. »Če zagori v kanjonu Iške ali pa če koga zadane infarkt, ne morejo priti mimo ne gasilci in ne reševalci, ker je cesta zaparkirana z obeh strani,« je opozoril Cimperman.

Drugih možnosti dostopa je malo. Mogoče je prej ustaviti avto in nadaljevati peš ob cesti, a to stori malokdo. Domačini naj bi razmišljali o krožišču in prevozu z minibusom, toda to je za zdaj le zamisel. Župan se zaveda, da se je težave treba lotiti celostno, a kaj ko do zdaj še niso našli ustrezne rešitve. Težave pa niso od včeraj. Poleg tega se je treba zavedati, da je iški biser tudi območje, kjer živijo živali. Kolikokrat smo že slišali: vzemi samo fotografije, pusti samo stopinje?