Schäublejeva zavajanja o grški kršitvi »evropskih pravil«

Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je med uvodnimi pogajanji z Grčijo v zvezi s tretjim paketom pomoči ves čas zatrjeval, da je odpis grških dolgov »v nasprotju s pravili evropske monetarne unije«, da pa bi bilo to mogoče, v kolikor bi Grčija zapustila evro. Nekako v to smer so šli tudi argumenti slovenskega finančnega ministra Dušana Mramorja, ki je, kot smo nedavno izvedeli, povsem v skladu z nemškimi željami in celo še bolj vztrajno kot sama Nemčija zahteval, da se Grčijo vrže iz območja evra. Pri tem je nemški finančni minister dal vedeti, da je Nemčija kot »pomoč« Grčiji pri odhodu iz območja evra pripravljena plačati celo 50 milijard evrov.

Povsem neodgovorjeno pa je ostalo vprašanje o tem, na podlagi česa naj bi bilo nemogoče odpisati dolgove Grčiji izven območja evra, ne pa tudi, če bi Grčija ostala v območju. Temelj za trditev nemškega finančnega ministra je sicer člen 125. Pogodbe o EU oziroma prejšnji 109. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki pa ga nemški finančni minister očitno interpretira po svoje. Člen namreč govori o tem, da EU »ne jamči za obveznosti niti ne prevzema institucionalnih enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države in drugih oseb javnega prava ali javnih podjetij katere koli države članice, kar pa ne posega v vzajemna finančna jamstva za skupno izvedbo določenega projekta.«

Kot opozarjajo kritiki, prav nič v tem členu ne onemogoča odpisa dela ali vseh dolgov Grčije – kar je tako po oceni Mednarodnega denarnega sklada (IMF) kot tudi po oceni najboljših svetovnih ekonomistov edina pot za rešitev Grčije iz krize – saj je člen namenjen popolnoma drugi problematiki. Člen ne onemogoča, da države odpišejo dolgove oziroma pristanejo na »striženje« (»haircut«) grških obveznosti ter jim ne omogoča, da Grčiji dajo pomoč (»bailing out«). Ob tem je Evropsko sodišče v primeru »Pringle« že odločilo, da je Evropski stabilizacijski mehanizem (ESM) v skladu s 125. členom Pogodbe o EU. Ta člen ne onemogoča »prestrukturiranja« dolga in ne novih posojil državi članici. Predvsem pa člen sam nikjer sploh ne omenja »območja evra«. Zato ni nobene pravne podlage za nekoliko prismuknjeno (toda v propagandne namene očitno učinkovito) zatrjevanje, da zaradi nekakšnih »evropskih pravil« ni mogoče končati sage o grškem dolgu, da pa je to mogoče storiti, če bi Grčija izstopila iz območja evra. In zelo verjetno je, da tega ne bi potrdilo niti Evropsko sodišče.

To pa pomeni, da ne obstajajo »nikakršna pravila evro območja«, ki bi onemogočala odpis grškega, že danes dejansko neodplačljivega dolga. Kljub temu pa so se na podoben način kot nemški finančni minister te dni oglašali ne samo nemški finančni minister, pač pa tudi številni drugi politiki in analitiki v EU. Nekdanji irski predsednik vlade John Burton je na primer objavil članek, v katerem je zapisal, da se ne strinja s tem, da bi bil izstop iz evra slab, ker bi škodil »nepovratnosti« uvedbe evra, saj »nič v življenju ni nepovratno«, evro pa je »kompromis«, kjer članice »kratkoročno škodo menjavajo za dolgoročno korist«, ob tem pa »evro, kjer bi bila pravila prekršena, ne bi obstal«. V Wall Street Journalu je na podoben način pisal Simon Nixon, ki je v svoji kolumni zapisal naslednje: »Gospod Cipras je moral sprejeti ponižujoče pogoje predaje. Vendar si je za to kriv sam; prvič, ker je podajal očitno neuresničljive obljube – da bo Grčijo obdržal v območju evra in hkrati končal z varčevanjem – in, drugič, s tem, kako se je sam obnašal v zadnjih šestih mesecih, ko ni pokazal nikakršnega spoštovanja za pravila evro območja ter demokratične mandate drugih držav.«

Tudi New York Times v članku o reševanju Grčije med drugim omenja, da je bila Slovenija, »drobcena članica evro območja«, prva država, ki je prišla na dan z idejo o začasnem izstopu Grčije iz območja evra. Slovenski predlog je potem postal dvojna zmaga za Nemčijo. Ne le, da je dobila »podporo pri svojem vztrajanju pri spoštovanju pravil«, proračunskem varčevanju in hudih posledicah za države, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, temveč so bile druge nemške zaveznice pripravljene uvesti še bolj ostre pogoje za Grčijo.

Težava je le ena – nihče, vključno s slovenskim finančnim ministrom ni pojasnil, katera »pravila« območja evra naj bi bila prekršena s tem, ko se je Grčija pač znašla v položaju, ko ni sposobna odplačevati dolgov in zato računa na pomoč – očitno zaman - ostalih članic EU. Grčija seveda je – v preteklosti – kršila določena pravila ekonomske in monetarne unije, toda to se je zgodilo še pred zadnjimi reševalnimi paketi, kjer je Grčija svoje naloge zelo dobro opravila. Grčija je na primer kršila določbe Pakta o stabilnosti in rasti – toda tega so kršile tudi druge članice, vključno z Nemčijo in Slovenijo. Da sploh ne govorimo o tem, da je bil načrt trojke o varčevanju za Grčijo popolnoma zgrešen in je torpediral gospodarsko rast. Edino pravilo, ki ga je Grčija prekršila, je bilo očitno to, da se ni naučila, da si bo »spoštovanje« ostalih voditeljev EU pridobila le »s težkimi odločitvami doma« in ne z zmago na volitvami. Pravila, ki jih je Cipras prekršil so zato »nenapisana pravila, ki odslikavajo odnose moči v EU, kjer lahko države posojilodajalke uničijo vse države posojilodajalke, ki ne storijo tega, kar jim je ukazano.« Sprejem novega posojila leta 2010 pa je bila zato »največja napaka v zgodovini ekonomske politike Grčije,« ocenjuje Karl Whelan, profesor ekonomije na Univerzi v Dublinu.