Komu zvoni knjiga

Kratko zgodovinarjevo osebno premišljevanje tri desetletja pozneje.

»Najnevarnejša«, »najstrupenejša«, »najusodnejša« po vojni v Jugoslaviji natisnjena knjiga! Takšne so bile – tako pravkar (1. junija 2015, dopolnjena pripoved profesorja Janka Prunka) slišim - osebne oznake slovitega profesorja zgodovine dr. Branka Petranovića, akademika SANU, spomladi 1986, namenjene moji pred koncem 1985 v Beogradu objavljeni knjigi »Nacije Jugoslavija revolucija«. Zakaj in komu more biti ta knjiga slovenskega zgodovinarja tako grozeča?

„Pleterski v tej knjigi samo hvali AVNOJ in Tita, njegovo delo je usmerjeno proti vsemu temu, za kar se mi (v Srbiji) borimo!“ Tako je bilo pojasnjeno.

Gre torej za radikalno grajo usmeritve pisca. Kako je treba to razumeti? Med osamosvojenimi Slovenci je to nekaterim v Beogradu nekoč nadvse nevarno knjigo, ki seveda ne govori le o dogajanju v času okupacije, desetletje pozneje nov slovenski zgodovinar označil kot biblijo revolucionarnega jugoslovanstva, napisano z zelo čvrsto vero avtorja v državno skupnost različnih južnoslovanskih narodov, ki jo je pa ta zdaj prisiljen relativizirati. Toda, v čem pa je takšna biblija nasprotovala vsemu onemu, za kar so se borili prvaki v Srbiji, ki so bili podobnega mnenja kot profesor Petranović? Slišali smo res: knjiga hvali Avnoj! Pa saj ta ni, denimo, odstavil kralja Jugoslavije iz srbske dinastije! V Jajcu ni šlo ne za kralja ali republiko, ne za socialistično revolucijo, ampak za samoodločbo narodov, kot državotvorno podlago jugoslovanske federacije. Za samoodločbo Slovenije! V tej vrsti pa tudi za priznanje pravice do samoodločbe Bosne in Hercegovine. Vprašanje, kolikšna je vera v trdnost državne skupnosti različnih južnoslovanskih narodov, je bilo v Jajcu kot zgodovinsko državotvorno izrečeno vsem tem narodom samim. In to je to!

Pripoved o Petranovićevi izjavi sama po sebi gotovo zelo zgovorno odslikava tedanje „stanje duha“ v Srbiji. Spomnimo se. Tisto so seveda bili dnevi lansiranja osnutka memoranduma SANU. Zame in za slovensko zgodovino pa prav tukaj tiči tudi ena obeh korenin še danes nepreseženega razdora duhov v Sloveniji. Poleg neskončno premlevane »domobranske«, ostaja druga skoraj prezrta in še brez imena. Recimo ji vljudno »kvazi razumniška«. V svojih predlogih za slovenski nacionalni program so se v Novi reviji št. 15 navezali na (pač srbsko) stališče o zavrženosti Avnoja in s tem zanikali tudi dogodenost medvojne samoodločbe Slovencev (Kočevje 1943 oz. SNOS do1945) in drugih narodov Jugoslavije, ki so fundament Avnoja. S tem so sprejeli staro (srbsko hegemonistično) velikodržavno tezo, da je pravico naroda do samoodločbe možno uporabiti samo enkrat in da je s tem konzumirana, ugasla in je potem ni več, da torej ni permanentna ter da je ponovitev samoodločbe izključena. Slovenci naj bi bili svojo pravico do samoodločbe uporabili in konzumirali že v letu 1918. Za avnojsko naj bi je več ne imeli.

Svoje programske zahteve so v Novi reviji sicer upravičeno in zelo uspešno propagirali kot zahtevo po demokraciji. A s svojim ideološko argumentiranim zanikanjem te druge slovenske samoodločbe, kočevsko-avnojske, dejansko dogodene narodne samoodločbe, so pristali na tezo o enkratnosti in konzumiranosti te pravice sploh. Konkretno tiste z letom 1918 in konec. S tem so demokraciji napravili podobno škodo, kakor je to bila Rožmanova obramba vere z grehom (po definiciji filozofa dr. Janeza Janžekoviča, duhovnika mariborske škofije, marca 1941 v »Času«, v njegovem malodane preroškem spisu »Ob odločilni uri – Dolžnosti do naroda«).

Kakor sem o tem programu napisal v letu 2013 v »Prispevkih za novejšo zgodovino (»Država dveh domovin«), nista vodilna avtorja tistih programskih točk - ne France Bučar, kaj šele Dimitrij Rupel – najbrž te svoje za današnje življenje Slovenije tako porazne in s pojmom demokracija tako skregane uporabe besed o njej, nista niti zaznala tedaj, ko je bila v letu 1987 storjena. In očitno je ne občutita niti danes, za nazaj. Kaj šele, da bi jo skušala popraviti, čeprav nas vse današnje dni, tudi zaradi nje, tako neznosno davi problem obstoja dveh domovin v isti državi, kakor ga je znal pokazati Vlado Miheljak. In če prištejemo še tisto, kar je predlani v Mladini obravnaval Božo Repe ob očitku nekaterih Hrvatov, da je obstajal „slovensko srbski pakt“, potem dobi Petranovićeva zgroženost nad mojo knjigo šele pravo vsebino in dimenzijo. Tudi za odslikavo stanja duhov tisti čas v Sloveniji. Saj to pomeni, da Bučar in avtorji točk slovenskega nacionalnega programa v Novi reviji dejansko niso mogli uveljavljati resnično neugasne demokratične pravice Slovencev do narodne samoodločbe. Ne na znamenitem sestanku v gostilni Mrak v letu 1986 in tudi ne na sestanku predsednika državnega zbora Bučarja skupaj z zunanjim ministrom Ruplom na sestanku v Beogradu pri Dobrici Ćosiću poleti 1991. Niso mogli, ker so že sami v Novi reviji št. 57 in nato vse do danes zanikali permanentnost te in takšne pravice v primeru Avnoja. V Beogradu pri Ćosiću (in prek njega pri Slobodanu Miloševiću) bi zato oba omenjena mogla oz. nameravala le pridobivati Srbe za udejanjenje nečesa, kar je načelno podobno prosluli grožnji kralja Aleksandra v času krize Kraljevime SHS o amputaciji (tudi) Slovenije. Dalo bi se z blažilno ironijo reči: namesto demokratične načelne zahteve po samoodločbi sta – ujeta v zanko svojega odnosa do Avnoja – mogla svojo zamisel osamosvojitve Slovenije Srbom postavljati v načelu le kot predlog za avtoritarno dopustitev samoamputacije Slovenije. Pridobivati njihovo privolitev na politični podlagi skupnega obsojanja avnojskih samoodločb, vključno slovenske kočevsko črnomaljske. Vsekakor pač na podlagi vzajemnega zanikanja Avnoja samega! Objavljeni Ćosićev zapis predloga to pove v podrobnostih. Na srečo je slovenska državna politika zahtevo po samoodločbi postavila in uveljavila drugače, načelno v bistvu na temelju pravice uveljavljene v ustavnem sistemu, ki je zrastel iz Avnoja. Menim, da je to vsakomur na dlani, če se ozre na sklepe mednarodne Badinterjeve komisije. Niso napisani z namenom popravljati zgodovino. Prav in zgodovinskemu narodu primerno bi bilo, da vsaka državna politika Slovenije to dejstvo uvidi in prizna. Saj smo Slovenci narod stare pravde, kulture in trikrat izražene državne volje, z vsemi tremi samo-

odločbami, 1918, 1945 in 1991! Nismo nekakšen novorojenec iz leta 1991. Le potem bosta država in domovina enojnega obstoja in značaja.

Slovensko srbski pakt se ni zgodil. Tega danes v Sloveniji najbrž ni žal nikomur. Posebno se je to pokazalo ob dvajseti obletnici genocida v Srebrenici. Vsi ga obžalujemo in vsi želimo, da se kaj takega ne bi nikoli več in nikjer ponovilo. Nekateri so sicer nekoč bili v skušnjavi, a zavest o tem se jim danes ne zdi problematična, saj menijo, da so se jim zamisli o nujnem popravljanju naše zgodovine porajale vedno iz gole želje po čisti demokraciji, nič drugega. Pa jasno je le to, da se je Srebrenica zgodila. In da se je zgodil tudi simbolično težko obremenjeni konec častitljivega Starega mostu v Mostarju pod topovskimi streli Hrvatov proti Bošnjakom, ter da se je zgodilo še vse tisto neizmerno drugo gorje iz vojne v Bosni in Hercegovini ob podiranju Avnoja in vseh onih z njim zraščenih narodnih in ljudskih samoodločb. Res nam je še zoprno, če vsi malo pomislimo, da ni bil daleč od zanikanja Avnoja s Kočevskim zborom vred niti tisti lisjaški izbris množice zakonitih (avnojskih) priseljencev v Sloveniji. Pa to lahko po mnenju mnogih odrinemo drugim. To je menda preprosta stvar evropskega sodišča za človekove pravice. Pa »mirna Bosna«! Mar ne?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.