Grega Repovž

7. 8. 2015  |  Mladina 32  |  Politika

Če Telekoma ne prodamo

Se bo vlada spet dala zapeljati mešetarjem?

Eden izmed letošnjih protestov zoper prodajo državnega premoženja

Eden izmed letošnjih protestov zoper prodajo državnega premoženja
© Borut Krajnc

Seveda lahko vlada pade v novo histerijo prodajanja Telekoma – tako ji namreč svetuje večina finančnih analitikov, ki se na temo prodaje nacionalnega operaterja oglašajo že ves čas in tudi zdaj, pri tem pa ne razkrivajo, da so prav njihove borznoposredniške hiše tiste, ki so za svoje vlagatelje že pred časom kupile delnice Telekoma, da bi ob prodaji tako imenovanemu strateškemu partnerju zaslužili. A tako to je v Sloveniji: tudi medijem paše gromko pribijanje vlade na zid, češ, zdaj ji ni uspelo slabo prodati, bo pa zdaj morala še slabše. Nihče pa ne podvomi o domnevni izjemnosti kupca, družbe Cinven, ki v slovenskih finančnih krogih velja za izjemnega vlagatelja. A Cinven je dejansko kalkuliral do konca, želel zbiti vrednost do dna, da bi tako ustvaril izreden dobiček. In ker mu to ni uspelo, je pač pogled usmeril drugam – v države, kjer je še manj regulative in kjer je dovzetnost za take posle še večja. Se je veliki naložbenik res javno potožil, ker se je v prodajo vtikala politika? No, naj torej pogleda, kako te prodaje potekajo v matični Veliki Britaniji. In naj se tam poskuša potožiti, ker o taki prodaji poteka javna razprava. Tipična vzvišenost nad vzhodom, katerega del je Slovenija.

Dejansko ima zdaj vlada priložnost, da celotno razpravo o Telekomu obrne, da preneha nanj gledati kot na portfeljsko naložbo – ker to že zaradi narave družbe ni in ne more biti – in zgradi prav na tej družbi resno in širšo strategijo države. Tako kot Nemci, kjer ni nobene strategije, ki ne bi vključevala telekomunikacij kot osrednje žile prihodnosti. Naj torej postane v slovenskih očeh Telekom to, kar je nemški Telekom v nemških vladnih gradivih: podjetje, prek katerega se odvija razvoj. Ne nazadnje te strategije tudi pri nas obstajajo že od leta 2000 in realnost jih pridno uresničuje.

Vlada lahko začne prek Telekoma takoj uresničevati projekt informatizacije podeželja. Tudi to počnejo Nemci. Ker se zavedajo, da se lahko zgodi, da se bodo v nekaj letih podjetja selila glede na moč omrežij, in nikakor nočejo, da bi se začela podjetja seliti le v gospodarska središča, le širokopasovni internet zagotavlja prihodnjo razpršenost gospodarske dejavnosti. Seveda pa bo to tudi osnovna želja vsakega novega investitorja.

Že omenjeni finančni analitiki bodo začeli kričati, da bo zato Telekom zagotovo manj dobičkonosen. Odgovor je na dlani: ni dvoma, da bo manj dobičkonosen, ker bo pač izvajal razvojne projekte države. A kaj nam bo Telekom v lasti nekega tujega investitorja, ki bo avtomatično vse navedene naložbe prepustil državi in jih bo ta zato morala izvajati sama? In tudi financirati seveda. Če seštejemo obe plati, postane zelo jasno, da prodaja Telekoma že na srednji rok prenaša celoten strošek razvoja na državo. Ali torej sploh obstaja dovolj visoka cena? Dejansko ne.

Seveda pa to zahteva aktivnega lastnika. Politiki in mediji ponavljajo, da se je politika preveč vmešavala v upravljanje podjetja. Pa to res drži? Da so nastavljali svoje ljudi, bo že držalo, tudi sedanjo upravo je nastavila vlada Janeza Janše. A dejansko bi se morala država začeti res vmešavati v Telekom. Ga upravljati. Tako da bodo končno v vodstvo podjetja postavili ljudi, ki bodo razumeli poslanstvo države in družbe – ne zgolj Telekoma. Telekom je le infrastruktura v celotni zgodbi. Zgodba pa se imenuje Slovenija.

Seveda pa lahko kdo reče, da se to ne splača. No, tudi tako majhna država se ne splača, če tako gledamo na zadevo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.