Kritika / Dušan Šarotar: Panorama: pripoved o poteku dogodkov

+ + +

Bratje po migracijah

Kot sodobni brat davnih menihov, ki so tja prenesli vse znanje takratnega sveta, da bi ga rešili pred uničenjem, pred barbarstvom in vojnami in našli kotiček za pisanje v miru, se tudi Šarotar zateče na sam konec znanega predkolumbovskega sveta, podprt s štipendijo. Da bi prisluhnil notranjemu svetu in ga soočil z drugačnim, ki bi ga narekovala druga(čna) krajina, da bi se mu razprl vpogled čisto noter, da bi se zasačil v sto spremembah.

Šarotar je krajinar, spodbujen s fotografsko razstavo Gerharda Richterja iz leta 2011, ki romanu priskrbi naslov, pa tudi s flamskimi mojstri in lastnimi romani, kjer je krajina, scenografija, v katero so postavljeni pridušeni karakterji in umaknjeni pripovedovalec, pogosto igrala veliko vlogo. Tudi zdaj; z neba lije in prši, morje je skrivnostno in odbojno divje, valovi se prelamljajo, poplavlja ulice, viharniško razpoloženje s starimi dvorci je pretežno temačno in do nevajenega negostoljubno. Panorama je napisana prvoosebno, kot bastardna mešanica memoarov in potopisja, pa vendar je subjektiviteta umaknjena, pridušena, čeprav so posamezni fragmenti in postaje na poti zlepljeni z asociacijskim lepkom. Ravno zaradi odsotnosti in skromnosti pripovedovalca drobcem grozi, da se bodo razsuli in izgubili kohezivnost.

Pisatelj se pretika po mestih in podeželju od Irske do Bruslja, od zahodnih upravnih središč in njihovih kulturnih izpostav do obronkov periferije, po lastnem in kolektivnem spominu in tam srečuje migrante vseh vrst, od ekonomskih do beguncev z vojnih območij. Evropa, od Irske do Bosne, od Baltika do Jadrana, je ena sama mreža migrantov, bolj pot kot dom. S fronte prve vojne pobegle nune in ubežniki iz bosanskih vojn kažejo pravi obraz kontinenta in njegove surove zgodovine, oni so sol te zemlje.

Za Šarotarja je značilna umaknjena, izmodrena in pridušena pisava, ki poudari občutljivost za daljna mesta in predhodnike po peresu, brezstrastnost, občutek za eksterierje in melanholičen poprh – in vloga okolja, ki, če ne drugače, z vremenom, vedno determinira atmosfero in pripovedovalčevo razpoloženje. V Panorami je včasih vremensko divje, pripovednik pa očaran, zbran in izpostavljen. Predvsem seveda asociacijsko zlepljenim notranjim krajinam, za katere je tisto zunaj samo razkošna kulisa.