Kritika / Tony Judt: Velika iluzija

+ + + +

Eseji o Evropski uniji kultnega zgodovinarja XX. stoletja, napisani sredi devetdesetih.

EU ne kot obljubljena dežela, ampak skozi njene paradokse in protislovja. Ko Judt premišljuje, se sklicuje na dejstva. Z isto količino dela na kmetiji so leta 1900 prehranili pet ljudi, pol stoletja kasneje šest, leta 1980 kar 35. In zdaj vprašanje: zakaj so države EU panogo v razcvetu še dodatno subvencionirale? – Zaradi strahu, da bi se drugače kmečka populacija približala fašističnim in nacionalističnim gibanjem. Toda v času avtorjevega pisanja še ni bila na pohodu globalizacija, ki je v Evropo prinesla poceni hrano na račun huronske rabe pesticidov in kemičnih gnojil, s katero pa se je sočasno drastično zmanjšala kakovost prehrane in je male evropske kmetovalce spravila pred bankrot.

V vsega 20 letih je tako Judt že marsikje zastarel, saj ni mogel anticipirati sprememb sedanjosti. Imamo torej pred seboj irelevantno knjigo? Nikakor, delo namreč prinaša širok pristop, ki izhaja iz primerjalne zgodovine zahodne in vzhodne, južne in severne Evrope. Evropa ni ena. Nastaja bogata in revna, ki pa se ne deli le po državah. V Franciji denimo je tretjina BDP proizvedena v Parizu in porečju Rone. Avtor odpira nemišljene teme: »V zadnjih dveh generacijah so zahodni Evropejci izgubili ali opustili številne povezovalne institucije. Vloge družine, cerkve in šole so postale zanemarljive.« Škoda sicer, da te misli le navrže, ne da bi jih podrobneje pojasnil. Podobno velja za poanto, da se v transnacionalnih institucijah EU širi demokratični deficit.

Skratka, avtor odpira teme: preseljevanje delovne sile, migracije, zaton solidarnosti, preveliki stroški obsežne socialne države, zapiranje EU etc.

Knjiga, katere moč ni konkretna vsebina, ampak zgled, kako misliti politično sedanjost.