Veljko Njegovan  |  foto: Borut Krajnc

7. 8. 2015  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Dogodki

Rock’n’roll, kakršen je bil nekoč

Nastop izjemne Patti Smith kot dokaz, da nikdar ni prepozno za aktivizem in uporništvo

Odlično razpoložena Patti Smith pozdravlja ljubljansko občinstvo

Odlično razpoložena Patti Smith pozdravlja ljubljansko občinstvo

Številne obletnice in vnovične združitve legendarnih skupin rock’n’rolla pogosto nimajo opraviti z ničimer drugim kakor z željo po dodatnem zaslužku in morda podoživljanjem njihove divje mladosti. Ljubljanski nastop Patti Smith, pesnice, resnične aktivistke in tako imenovane botre punka, pa je dokazal, da je včasih k sreči drugače. Še več, dokazal je, da rock’n’roll še zmeraj premore tudi tisto izvirno esenco in uporniškega duha, ki sta bila še kako navzoča v njegovem zlatem obdobju, a sta v novem tisočletju večinoma pokleknila pod naraščajočo diktaturo kapitala.

Patti Smith je tokrat v ljubljanskih Križankah nastopila drugič, prvič nas je obiskala leta 2001 – v času, ko smo se bojevali proti globalizmu in idealistično zrli v morebitno boljšo prihodnost. A ravno istega leta se je v New Yorku zgodil 11. september in posledično se je začela tudi globalna gonja proti vsaki obliki drugačnosti, ki se je iz svetovne prestolnice kapitalizma, od koder Patti Smith prihaja, prenesla v vsak kotiček zahodnega sveta.

Zato je bil njen tokratni obisk, ki je del turneje ob štiridesetletnici njenega legendarnega prvenca Horses (1975), še kako dobrodošel – predvsem zato, da mlajšim generacijam približa resnični, iskreni duh rock’n’rolla, kakršen je bil nekoč, mladim pa dopove, da je videz veliko manj pomemben od vsebine.

Pred ljubljansko občinstvo (med katerim so resda prevladovali pripadniki starejših generacij) je tako stopila skorajda sedemdesetletna gospa z odličnim spremljevalnim bendom in mu predstavila celoten plošček Horses. Skladbe so si sledile kar po vrstnem redu, začenši z Glorio (In Exelsis Deo), glasbenica pa je pesmi pospremila s številnimi, predvsem aktivističnimi izjavami, med katerimi je občinstvu sporočala, da ima ljudstvo moč za spremembe in da je za tovrstni cilj treba delovati takoj, zdaj.

Med drugim se je spomnila tudi rojstnega dne svoje sestre Kimberly, ki ji je posvetila istoimenski komad, zaključno skladbo z albuma, Elegie, sicer posvečeno Jimiju Hendrixu, pa je tokrat namenila vsem rockovskim legendam, ki jih ni več med nami: vsem članom Ramonesov, Sidu Viciousu, Joeju Strummerju, Amy Winehouse, Kurtu Cobainu ter seveda svoji veliki ljubezni in prijatelju, fotografu Robertu Mapplethorpu, in frontmanu skupine The Velvet Underground in pozneje samostojnemu ustvarjalcu Louju Reedu.

Po končanem prvem delu nastopa, v katerem je predstavila legendarni prvenec, se je njen bend poklonil tudi skupini The Velvet Underground in zaigral venček njenih pesmi, sledili pa so še komadi z njenih drugih albumov, denimo Beneath the Southern Cross, njen največji hit Because the Night in zaključna, pomenljiva People Have the Power.

Toda bis je zahteval nadgradnjo, ki pa je Patti Smith še kako uspela, saj je po izvedbi legendarne My Generation skupine The Who v roke prijela kitaro Fender Stratocaster, simbol rock’n’rolla, občinstvu povedala, da je bilo to orožje njene generacije, in z njega nato, ob spremljavi čudnih zvokov iz ozvočenja, energično in simbolično potrgala strune!

Nastop Patti Smith je v Ljubljano znova prinesel izvirnega duha rock’n’rolla. V spominu pa bo ostal tudi kot ena najvidnejših epizod v zgodovini ljubljanskega koncertnega dogajanja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.