Revolucija

Joseph Campbell, sloviti kulturni antropolog, je rekel: »Če bi radi razumeli, kaj je za neko družbo najpomembnejše, ne preučujte njene umetnosti ali književnosti, ampak preprosto poglejte najvišje stavbe.« V srednjem veku so bile najvišje stavbe cerkve in palače. Kaj pa danes? Točno, danes so najvišje stavbe banke in nakupovalna središča, ki arhitekturno posnemajo katedrale – s kupolami in zvoniki, z vodometi namesto kropilnikov in s hitrimi restavracijami namesto klopi. Namesto duhovščine in plemstva pa imamo korporacije in finančni sektor.

Tako v knjigi Revolucija, ki je v prevodu Polone Glavan pravkar izšla tudi pri nas, piše Russell Brand, britanski stand-up klovn in holivudski zvezdnik, eks džanki in eks alkič, sarkast in fantast, bolj krogla za biljard kot Jezusov frik, ki misli, da je Buda, ne ravno ateist in ne ravno mati Tereza (razen da se strinjata glede kondomov), fant iz Graysa, angleške vukojebine v Essexu (»običajno mesto v posvetni, zahodni demokraciji«), iz katere je pred davnimi leti na črno zbežal z delavskim vlakom, puhal skank in štel postaje.

Ko se zdaj, že bogat in slaven, odpravi v rodni Grays, da bi preveril, ali je famozno lokalno nakupovalno središče »Lakeside« izpolnilo pričakovanja ljudi, s katerimi je odraščal in jih potem pustil za sabo, ali so torej dobili svojo izbiro, svobodo in priložnost, ugotovi, da se to ni zgodilo. Tovarne so zaprte, ljudje so zapiti in podhranjeni, lokalni obrtniki so izginili, tržnico so zaprli, tam so le še trgovine, kjer je vse po en funt, stavnice, dobrodelne trgovine in prodajalne žganih pijač, punce, ki jih je nekoč žgal, pa so na invalidskih vozičkih. »Nekaj so jim vzeli in to odsotnost se je dalo čutiti.«

Omamno sporočilo nakupovalnega središča – ubeži življenju v ta playstation! prikrij smrad po porazu s to dišavo! pobegni od dolgov v teh sijočih novih čevljih! – je bilo res le mamilo. Življenju niso ubežali, dolgovi so ostali. Možnost izbire, ta obljuba svetle prihodnosti in svetinja kapitalizma, jim je vzela moč, svobodo, priložnost in prihodnost. Zdaj, po vseh teh letih, so izgledali kot ljudje, ki nimajo nobene možnosti izbire.

Russell Brand pravi, da je »svojemu banalnemu poreklu ubežal z ekstravagantno frizuro, majhnim pričakovanjem v razredu z velikopoteznim govorjenjem, strahu pred navadnostjo pa s tem, da sem postal poklicni čudak«. Pred čudaštvom in psihozo res ni bežal, ampak ju je celo pretirano poudaril, kot da sta nekaj preroškega. Eksperimentiral je z dekadenco, živel v holivudski palači, hodil na oskarje, prirejal velike zabave ter postal odvisen od vsega, kar se je dalo prekuhati, ponjuhati ali pogoltniti.

Ko je žlampal vodko, ni pogledal etikete. Ko je od zanemarjenih dilerjev kupoval droge, ni delal analiz. Ko je žgal bejbe, ni spraševal, kako jim je ime. Izgledal je kot amfetaminski koktajl trapista, sv. Avguština in jezuita, ki skuša pogoltniti ves kapitalizem. Kot trinajstletnik, ki verjame, da mu bo vse vrzeli, bolečino in razočaranje zapolnilo nakupovalno središče.

Kogarkoli že volite, boste volili stranko, ki predstavlja načrte velikih podjetij, ne pa volje ljudstva.

Toda vrzeli, bolečina in razočaranje niso izginili. Ostali so, pa četudi je požrl ves kapitalizem. »Odvisnik sem postal zato, ker bi bilo preveč boleče, če to ne bi postal. Še več, z ničimer nisem mogel opisati bolečine in nikakor nisem mogel do kakršne koli rešitve.« Odrešitve ni bilo, pa četudi je požrl ves kapitalizem. Ni delovalo. Pa četudi je požrl ves kapitalizem. Z vso slavo, vsemi privilegiji, vsem bogastvom in vsemi Diorjevimi škornji vred.

Kako je mogoče, da kapitalizem ne deluje, se je čudil. Saj nam je dal prenosnik? Pa internet? Pa potovanje na Luno? Pa ves ta karneval potrošništva? Brand si je rekel: kaj če kapitalizem v resnici ne deluje prav zato, ker preprosto ne deluje? Kaj če kapitalizem ni odrešitev prav zato, ker preprosto ni odrešitev?

Potem je pogledal statistike.

Karneval neenakosti

»Najbogatejši odstotek Britancev ima toliko kot najrevnejših 55 odstotkov.« Navadni ljudje večinoma postajajo revnejši. In v svetu je še slabše. »Pri Oxfamu pravijo, da bi bilo na avtobusu s petinosemdesetimi najbogatejšimi Zemljani več bogastva, kot če bi sešteli premoženje polovice prebivalcev Zemlje – torej treh in pol milijard ljudi.« Sistem je sprogramiran tako, da bogastvo usmerja k eliti (»V Ameriki je 95 odstotkov dohodka, ustvarjenega od začetka recesije, pobralo 0,01 odstotka najbogatejših«), obenem pa še poskrbi, da tam tudi ostane. »Na avtobusu, polnem plutokratov, aristokratov in oligarhov, je več denarja, kot ga imajo vsi begunci, v vojni prizadeti otroci in podhranjeni brezdomci na planetu.« Tako je bilo pred enim letom, ko je Brandova knjiga izšla, toda ekonomska neenakost, ki ni le »posledica neke pravične, naravne, bibavične sile, kot nam kar naprej govorijo,« se je v enem letu tako povečala, da na tem avtobusu sedi verjetno le še 80 potnikov. Ta magični avtobus postaja vse hitrejši, vse neprijetnejši in vse netrajnostnejši. »V Ameriki, državi, ki, priznajmo, v resnici pritrjuje vsemu temu kapitalizmu, ima šest dedičev Walmarta več bogastva kot najrevnejših 30 odstotkov Američanov. Šest jih je!«

Le šest. Kar pomeni, da ne morejo sestaviti niti nogometnega moštva: »Kako bodo torej ustavili revolucijo, ko se bomo zganili zaradi te nepravične statistike?« Pravijo nam, da proti tej ekonomski, socialni in ekološki apokalipsi ne moremo nič, ker »tako pač je«, toda tako pravijo natanko tiste elitne ustanove, tiste organizacije in tisti posamezniki, ki imajo korist od tega, da »tako pač je«. Odjebejo naj, pravi Brand. »Imamo sistem, ki sistematično napihuje bogastvo elite, pospešeno duši vse druge in še uničuje planet, na katerem vsi živimo.« Še več: »Kapitalistični sistem ni posledica našega kolektivnega pohlepa; je utelešenje pohlepa nekaterih in manipulacije z mnogimi.«

To se mu ne zdi le absurdno, temveč psihopatsko. In povsem nelogično. Recimo: »Na podlagi česa lahko neka energetska korporacija trdi, da je plin v osrčju Zemlje njena last? Si bodo prilastili naše ušesno maslo in neizjokane solze in nam za nekaj fičnikov začeli vrtati po glavi?« Ekonomija se mu ne zdi nič resničnega, ampak umetno in ideološko ustvarjen sistem, ki je spodletel, zato nas zdaj tiranizira. »Če bi to počel kakšen dejanski stroj, tega ne bi prenašali. Če bi moj sesalnik ponorel in me silil, naj živim v ekonomskem suženjstvu, ne bi zavil z očmi, rekel ‘Oh, ja’ in se mu ponižno uklonil. Izključil bi ga in ga fuknil skozi okno.«

Kapitalizem temelji na presenetljivem prepričanju, da bodo najbolj pokvarjeni ljudje počeli najbolj pokvarjene stvari za dobrobit vseh.

Denar in ekonomija sta le simbola, ideji, pripomočka, pravi Brand. »Če ne služita nam, če ne služita planetu, se morata spremeniti.« Kako lahko politik, ki se ima za kristjana, trpi ta »odvratni vpliv finančne industrije na javno življenje« in – »kot kakšna pizda« – razprodaja nacionalno zdravstvo? Mar ni Jezus iz templja izgnal oderuhov in zdravil bolnih? »Ekonomski duh je tri želje izpolnil le tistim, ki so krizo ustvarili. Za navadne ljudi ni bilo nobene abrakadabre, samo abrakajeba.« Če bi bil kapitalizem res vsemogočen, potem bi deloval za vse, za 100 odstotkov prebivalstva, ne pa le za elito, ki itak izgleda le še kot »zmagovalka pri pokru na Titaniku«.

»Ničesar logičnega ni v tem, da se oklepamo nepoštenega, uničujočega sistema, razen če tako ukaže nekdo, ki je nepredstavljivo seksi.« Seksi kot Rupert Murdoch? Seksi kot Jean-Claude Juncker? Seksi kot Angela Merkel? Njihovi frisi morda res izgledajo kot reklame za protibolečinske tablete, pravi Brand, toda očitno »migajo kot Elvis Presley, da držijo ta karneval neenakosti pokonci«.

Ljudi so navadili na nepravičnost (»tako pač je«), ideje za združevanje moči in bogastva v rokah peščice so razglasili za »briljantne«, nacionalne države prelevili v »administratorke psihopatskih korporacij, ki s svojo pravno zavezanostjo k profitu drvijo naravnost v sodni dan,« demokracijo pa spremenili v vero, da spremembe niso mogoče, zato vsako ponujeno alternativo takoj diskreditirajo, češ da je neverjetna, osnovnošolska in naivna, pri tem pa iskreno srečno mantrajo: O, kakšna sreča, da spremembe niso mogoče! Tako iskreno srečni so »samo otroci, duševni bolniki in voditelji dnevnih televizijskih oddaj«.

A po drugi strani, celo tisti, ki jim kapitalizem prinaša največ koristi, na tihem vedo, da je tik pred propadom. »Zadnje čase sem se malo razgledal po plemičih in ti prav nič ne uživajo; mislim, da bodo veseli, ko bo tega konec.« Da je ta sistem trapast in nelogičen, pa ve Brand tudi po sebi: »Vsakogar, ki je bil nekoč reven in obogati, zalezujeta krivda in strah. Krivda, ker veš, da ni pošteno, da se življenje ni spremenilo za vse, in strah, ker se počutiš kot goljuf, da bodo nekega dne potrkali na tvoja vrata ali te potrepljali po rami ali te počili po ustih in vse vzeli nazaj.«

Zato pravi, da potrebujemo radikalne ukrepe, ki pa ne bodo prišli od tistih, ki so ustvarili to, kar pač je, in ki imajo od tega korist. »Edini naslov, kjer sprememb ne moremo iskati, so potniki na avtobusu, ovešenem z dragulji. Ti so težava, mi pa rešitev.« Spremembo je treba »pripeljati od zunaj«.

Kaj je treba odstraniti iz kapitalističnega sistema, ni skrivnost: vse tisto, zaradi česar nam vlada, namesto da bi nam služil.

Brand razume, zakaj ljudje ropajo trgovine, zato se mu zasedba Applove trgovine in prerazdelitev njene vsebine ne zdita nič v primerjavi »s tatvino, ki se je odvila, da je blago lahko sploh prišlo na police,« podtaknjeni ogenj v Nikejevi trgovini pa se mu ne zdi nič v primerjavi »z nenehnim uničevanjem pravic delavcev, ki so izdelali to, kar je v njej«.

Je mogoče svet spremeniti z volitvami? Ne, pravi Brand, ampak izključno z revolucijo. Volitve le ohranjajo status quo, ta »karneval neenakosti« in »ta nepošteni, izkoriščevalski sistem«, ki ne deluje – sistem, ki deluje le za nekatere, ne pa za vse. »Kogar koli že volite, boste volili stranko, ki predstavlja načrte velikih podjetij, ne pa volje ljudstva.« Zdaj smo sredi razkrajanja in privatizacije zdravstva – ste volili za razkrajanje in privatizacijo zdravstva? Ne. Vidite. V prejšnji knjigi je Brand volilno pravico omenil le zato, ker so mu rekli, da je omembe vredna. Zadnji je, ki bi ljudi pozival, naj volijo. Raje jih poziva, naj se uprejo, dvignejo in uničijo »katedrale tiranije, postavljene zato, da se jim posmehujejo«.

Organizacijam, ki imajo koristi od sedanje ureditve, je treba vzeti moč. »Če to lahko storimo z demokratičnim procesom, je to krasno. Če ne, je prav tako krasno. Edina možnost, ki ni krasna, je, da ostane tako, kot je.« In tu je Brand optimist. »Vem, da je sprememba mogoča, vem, da obstaja alternativa, ker je moje življenje popolnoma drugačno od tistega, v katero sem se rodil.«

Alternativa obstaja

Med iskanjem zgodovinskih idej, ki bi spremenile svet, sreča tudi vse dobro znane in utečene standarde protikapitalističnih manifestov: zajezitev korporacij, preureditev trgovinskih sporazumov, ki naj vztrajajo pri tem, da imajo multinacionalke sedež v določenem kraju in so odgovorne nacionalnim državam, razveljavitev statutov vseh korporacij, ki imajo večje prihodke od najnižjega državnega BDP-ja, zavrnitev BDP-ja v korist kazalnikov, ki merijo biotsko raznovrstnost, povezanost skupnosti, osebno blaginjo, in v korist drugih vitalističnih meril, samouprava, decentralizacija moči, zadružni model lastništva, neposredna demokracija (s tehnološkega vidika smo nanjo povsem pripravljeni!), črtanje Svetovnega trgovinskega sporazuma, odpis nepravičnih dolgov, preusmeritev k obnovljivi energiji, lokalna pridelava hrane, obdavčitev razdalje, ki jo hrana prepotuje. »Če z letali prevažamo govedino po svetu kot mrtvega, razsekanega fanta na poziv, ker je to v skladu z načrti velikih podjetij za škodovanje planetu in njegovim ljudem, za to ne potrebujemo razmišljanj socioloških ali ekonomskih genijev, ampak moramo to preprosto prenehati.«

Alternativ torej ne manjka, načini in sredstva pa so posejani vsepovsod. Hej, odpravimo dajanje napitnin. »Veliko bolje bi bilo, če bi napitnine obravnavali kot pokroviteljsko in zaničljivo obliko plačevanja, ki je nepotrebna v družbi, v kateri so ljudje že deležni poštene obravnave.« Po svetu je tudi ogromno korporacij, ki bi jih lahko nokavtirali kot mlade tjulnje, pravi Brand, ki mu revija Adbusters pove, da so bile korporacije izvorno ustanovljene le za enkratne projekte (npr. za gradnjo železnice), potem pa so – z lobiranjem, podkupovanjem in izsiljevanjem – pridobile neskončni rok trajanja, tako da zdaj goltajo države in ljudi in planet. »Bomo zavrgli kapitalizem ali planet?« Da obojega ne moremo imeti, vedo celo elite. »Ubijmo General Motors. Vzemimo ga delničarjem, zradirajmo ime in logotip, njegovo premoženje pa uporabimo za kaj koristnejšega.« Transnacionalne korporacije so naš skupni sovražnik. »Prihajajo v naše države, uporabljajo objekte, ki smo jih zgradili s svojimi žulji, in nam ničesar ne dajejo v zameno.«

Toda: kako vse to doseči? Kako odpraviti kapitalizem, ne da bi frčali kri, giljotine, gulagi in veliki sodni spektakli? David Graeber, avtor bestsellerja Dolg – prvih 5000 let dolžništva, ima zamisel: »Sanjam o tem, da bi ustvarili tisoč samostojnih institucij, ki lahko postopno prevzamejo organizacijo vsakdanjega življenja in pri tem bolj ali manj ignorirajo organe, dokler se ne bo celoten državni aparat zazdel trapast, nepotreben, podoben gruči klovnov, ki so morda dobri za zabavo, ni pa nam jih treba jemati resno.«

Brandu se zdi zamisel o ustanovitvi samostojnih organizacij za izvajanje nujnih družbenih funkcij, ki jih ne motivira dobiček, odlična (tako kot zamisel, da bi morali po uspeli revoluciji najprej usmrtiti njene voditelje), še toliko bolj, ker to kaže, da bi bila lahko revolucija po svoje mačji kašelj. »Ne gre toliko za ustvarjanje novih sistemov kot za neupoštevanje zastarelih.«

Tudi Matt Stoller, ki ga je srečal v newyorškem parku Zuccotti (sredi protesta Occupy Wall Street leta 2011), mu da osupljivo pronicljivo zamisel: »Nič več zasebnega varovanja za bogataše in oblastnike.« Vau! »Neki ekonomist je leta 2005 trdil, da je približno eden od štirih Američanov zaposlen kot nekakšen stražar premoženja bogatih. Če bi se torej radi znebili bogatih in revnih, se znebite varovanja.«

Logika je na dlani: če hočeš biti bogat, potem moraš to varovati z nadzornimi sistemi, stražarji, policijo, bodečo žico, električnimi ograjami, sodnimi sistemi in tako dalje – in boljše varovanje ko imaš, bogatejši si. »Ta ideja je izredno bistroumna in poudarja, da obstaja ekskluzivnost tudi pri uporabi nasilja. Država lahko za uveljavljanje svoje volje zakonito uporabi silo, vse bolj pa lahko to počnejo tudi bogati. Ukinite to možnost in enakost v družbah se bo začela povečevati.«

Večja ko je v kakšni državi ekonomska neenakost, več je zaposlenih v varovanju. Podjetja ogromno porabijo za varovanje direktorjev, toda »pri tem denarju ne gre toliko za varnost kot pa za ograjevanje teh ljudi od družbe, ki ji vladajo, tako da jim nikoli ni treba imeti stikov z navadnimi ljudmi v okoliščinah, ki bi jim lahko ušle izpod nadzora. Če bi se tega varovanja znebili, bi bili ti ljudje veliko manj pripravljeni brezobzirno pleniti družbo,« pravi Stoller, ki Brandu en passant namigne, da bi bilo dobro ukiniti tudi vse nazive. Ljudi je treba nagovarjati le še s priimkom. Gospod ali gospa je edini naziv, ki ga potrebuješ. »To ti omogoča, da z vsakim ravnaš kot z enakim, in vsakomur pokaže, da naj s tabo ravna kot z enakim. Če bi to prešlo v navado, bi se močni kmalu penili od besa, nekoč ponižni pa bi postali aktivnejši. Ljudje imajo potrebo po označevanju svoje prevlade; to je bistvo močno neenakega kapitalizma. Če tega ne morejo, če jim ni dovoljeno prevladovati, jih kazati kot prevladujoče, ta sistem ne more dolgo trajati.«

Le amputirati mu moraš tisto, kar je odveč, nepotrebno, moteče, pogubno, nečloveško, protičloveško. To tudi kaže, da bi bila lahko revolucija povsem nežen proces. »Prirediti revolucijo bo lahko.« Vsi si itak želimo isto stvar, le opisujemo jo drugače, zato nam pri spopadu s kapitalizmom ni treba izgubiti življenja – življenje lahko kvečjemu dobimo. Ko so nekega kitajskega umetnika, ki je izdeloval prvovrstna stojala za zvonove, vprašali, kako mu to uspe, je odvrnil, da najprej meditira toliko časa, dokler ne pozabi na hvalo, oboževanje in denar, ki jih bo deležen za stojalo, potem pa v tem stanju zbranosti in odprtosti krene v gozd in gleda drevesa, dokler ne zagleda tistega, ki ima v sebi stojalo. »Potem moram le še odstraniti odvečni les, dokler ne ostane le stojalo.«

Naredite miselni test: če bi vam zdajle rekli, da bodo uvedli sistem, ki nam bo vladal, ne pa služil, ali bi ga sprejeli? Zakaj ga potem sprejemamo?

Kaj je treba odstraniti iz kapitalističnega sistema, ni skrivnost: vse tisto, zaradi česar nam vlada, namesto da bi nam služil. Vse tisto, zaradi česar ljudi tlači, smeši, ponižuje in blati, namesto da bi legitimno odražal njihovo voljo. Naredite miselni test: če bi vam zdajle rekli, da bodo uvedli sistem, ki nam bo vladal, ne pa služil, ali bi ga sprejeli? Zakaj ga potem sprejemamo?

Kapitalizma ne bi nikjer nihče izvolil

Ta miselni test pa lahko še dodatno razširite. Predstavljajte si, da bi mi, vsi skupaj, zdajle sklenili, da bomo ustvarili nov družbeno-ekonomski sistem, pa bi rekli: ustvarili bomo sistem, ki bo korporacijam omogočal, da bodo z ljudmi, državami, infrastrukturo in okoljem počele, kar bodo hotele, ki bo dovoljeval prodajo izdelkov z vgrajenim in načrtovanim zastaranjem, ki bo bogate odvezal plačevanja davkov, ki bo večini prebivalstva plače znižal pod prag revščine, ki bo trg preplavil s škodljivo hrano, ki bo lokalnim podjetjem s trgovinskimi sporazumi vezal roke in ki bo povečal neenakost, 85 najbogatejšim pa dal toliko premoženja kot polovici človeštva. Bi to podprli, sprejeli, tolerirali? Bi za to dali svoj glas? Jasno, da ne! Ni šans! Nihče ne bi hotel živeti v takšnem režimu! Saj nismo nori!

Toda: če to ni sistem, ki bi ga ustvarili in hoteli gledati (in ki ga ne bi hoteli gledati niti v svojih najbolj divjih in morastih sanjah), zakaj ga potem ustvarjamo in gledamo? Zakaj potem še vedno sprejemamo izkoriščevalske hierarhije ter zastarele simbole neenakosti in zatiranja – in zakaj še naprej »ždimo v kleti kot Fritzlovi otroci, ki se ne zavedajo, da je zunaj velik širni svet, kjer ni obvezno, da te posiljuje lasten oče«?

Mar ne bi raje vsakdo namesto tega režima izvolil skupnost, v kateri »noben posameznik ne bi imel pravice storiti ničesar, kar na mikroravni zajebe skupino, na makroravni pa planet«? Režima, kakršnega imamo, ne bi nikjer na svetu nikoli izvolili, toda vsi se obnašajo, kot da je bil izvoljen. In sprejet z aklamacijo. V resnici pa ta režim – z izkoriščevalsko hierarhijo in zastarelimi simboli neenakosti vred – izgleda tako, kot da ga je izvolilo le 85 potnikov tistega avtobusa in še kakšen njihov rentniški sorodnik.

Ali kot pravi Brand: »Če bi ustanovili družbo na novo, le kdo med nami bi predlagal monarhijo, plemstvo, finančno elito, ki izkorišča Zemljo in njene prebivalce?« Res smešen je sistem, ki ga imamo. »Če bi na enem lokalnih ali regionalnih sestankov za vodenje naše skupnosti nekdo namesto enakopravnosti predlagal, da vsi, tudi najrevnejši, darujmo delež svojih dohodkov zelo bogati družini na čelu z drobno starko, ki se enkrat na leto pojavi v parlamentu, vsa nališpana in ovešena z nakitom, in nam pove, da moramo še naprej varčevati, bi mu rekli, da je malo čez les.«

A po drugi strani: si predstavljate, da bi nam mediji – namesto da nam tulijo o strašnih prometnih nesrečah, ki so se zgodile, o jackpotu, ki še ni bil izžreban, o narkokraljih, ki jim sodijo, o politikih, ki so službo dobili po zvezah, in o truplih, ki jih še vedno nismo pokopali – tulili: 85 najbogatejših ima več, kot ima polovica človeštva! In predstavljajte si, da bi to tulili ves čas, vedno znova, na naslovnicah in v prvih minutah večernih poročil. In predstavljajte si, da bi to res tulili – s tako vnemo in jakostjo, kot tulijo o vročinskem valu, fiskalnem pravilu in najnovejšem zmagovalcu najnovejšega resničnostnega šova. In to, da ima 85 najbogatejših več, kot ima polovica človeštva, je alarmantna novica. Trenutno ni alarmantnejše novice. V resnici je tako alarmantna, da zanjo sploh ne bi smeli vedeti – to, da ima 85 najbogatejših več kot polovica človeštva, bi morala biti vojaška skrivnost, saj bi objava te novice lahko povzročila ljudsko vstajo. Pa je ni. In ker to najalarmantnejšo novico poznamo, je še toliko huje, da jo mediji uvrščajo le med »zanimivosti« – in da jo politiki razumejo kot »dosežek« in kot znak, da ta sistem deluje in da je brez alternative.

Predstavljajte si le, da bi ameriški mediji Američanom – namesto o Iraku ali Afganistanu ali Iranu, ki da ga je treba nujno in takoj napasti – tulili, da imajo ameriški milijonarji 50 trilijonov dolarjev premoženja (trilijon je tisoč milijard!) in da bi z vsega 25 odstotki tega bogastva izbrisali celoten ameriški državni dolg? In seveda, predstavljajte si, da bi mediji o tem bučali s takšno vnemo, kot bučijo o vojnah.

In kar je še posebej smešno: ta režim se ohranja, pa četudi imajo ljudje prirojeno potrebo po združevanju, skupnosti, pripadnosti, enakopravnosti, enakosti in upanju, potemtakem po vsem tistem, kar kapitalizem razkraja, razbija in ubija. Russell Brand, ki opozarja, da so nam naložili program, ki vsebuje virus, da so nas zaprli v ograde in nas ogoljufali, da so nas ločili in odrezali drugega od drugega in celo od nas samih, najde kopico dokazov, da je ljudem nagonsko ljubša skupnost kot kapitalizem. Recimo: na nogometnih stadionih se ljudje strastno povežejo v skupnost, hipnotični talilni lonec hrepenenja, pripadnosti in upanja. Dalje, na rejvih se ljudje strastno sinhronizirajo v skupnost, ki se ziblje v ritmu revolucije. Dalje, ljudje se množično oklepajo joge, svamijev in transcendentalne meditacije, da bi se znebili kapitalističnih občutij (napuh, samozaverovanost, sebičnost, zavist, nestrpnost, pohlep, pogoltnost, aroganca, nepoštenost ipd.) in da bi se – onkraj različnosti – povezali in sinhronizirali z »vesoljnim« človeštvom. Dalje, ljudje povsod po svetu gojimo podobne obrede in mite, ki nas opozarjajo, da imamo skupno usodo in skupno potrebo po življenju. Pa internet, festivali in droge. Vse to so »začasni približki skupnosti«.

Revolucija ne sme biti dolgočasna

In zdaj si predstavljajte, da bi ljudje vso tisto silno in brezmejno energijo, ki jo investirajo v »začasne približke skupnosti«, v jogo, nogomet, obrede, rejv, internet, droge, televoting pri bitkah talentov ipd., in da bi vso tisto blazno antipatijo, ki jo čutijo do priseljencev, gejev ipd., investirali v revolucijo. Zelo hitro bi namesto kapitalizma imeli skupnost, v kateri človek ne bi potreboval sreče, da bi živel dostojno – brez strahu pred finančno piramido, brez socialnega stresa, brez korporativnih grozot in brez napitnin.

Česa se elite najbolj bojijo? »Obveščenega, angažiranega, združenega, povezanega svetovnega prebivalstva.« Koga ne more nadzorovati tako majhna manjšina? »Večine, nepripravljene na sodelovanje.« Od kod lahko pridejo spremembe? »Le od spodaj.« Zakaj ne od zgoraj? »To bi bilo tako, kot če bi mikrovalovko prosili, naj opere avto.« Kaj pa Nemčija? »Mislim, da bi bili vsi malce razočarani, če bi se vse to govorjenje o utopiji, pokopu kapitalizma in revoluciji omejilo na ‘Hočemo biti malo bolj podobni Nemčiji’ – jebeš to.« Kakšna ne sme biti revolucija? »Dolgočasna.«

»Kapitalizem ni manifestacija naše narave,« pravi Brand, ko – z vero v revolucijo, prihodnost in občutje, da vendarle prihaja doba enakosti in svobode – prikima slovitemu ekonomistu Johnu Maynardu Keynesu, ki je rekel: »Kapitalizem temelji na presenetljivem prepričanju, da bodo najbolj pokvarjeni ljudje počeli najbolj pokvarjene stvari za dobrobit vseh.«

Kapitalizem je grd, človeštvo lepo, revolucija pa neizogibna, zato je Brand, ki mu zatreskanost v slavo popušča, sklenil, da bo z dobičkom od te knjige ustanovil podjetje, ki ga bodo zdravljeni odvisniki, kakršen je sam, vodili na temeljih idej te knjige. »Kavarno in tovarno, v kateri bodo kovali skupnost namesto denarja in ki jo bodo demokratično vodili delavci. Brez šefov. Brez dobička. Brez zavajanja.«