»Narod ima pravico do upora. Da si izbori človeka vredno življenje. Kdo pa se ne bi uprl, če te hočejo uničiti.«

Zgodovinar Božo Repe je v svoji najnovejši knjigi S puško in knjigo: Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945 v enem zamahu podrobno opisal nastanek, razvoj in ustroj NOB v Sloveniji, ki je želel, tudi s pesmijo in knjigo, iz »naroda hlapcev narediti narod junakov«. Avtor opisuje zapletena razmerja v času vojne, ko so stare politične elite skupaj s predstavniki katoliške cerkve na Slovenskem, čeprav je slovenskemu narodu grozil etnocid, sprejele napačne odločitve. Repe je v pogovoru zgodovinsko pojasnil formo mentis teh skupin med vojno znotraj »meščanskega tabora« in znotraj rimskokatoliške cerkve v Ljubljanski pokrajini, pa tudi v sami Osvobodilni fronti, ki je imela prav tako opraviti z deviacijami in »levimi odkloni«. Opozarja, da ni bilo objektivnih razlogov za nevarne delitve ljudi v boju proti okupatorjem, pa tudi, da bi meščanski blok, ki se je bal boljševizma, lahko organiziral, namesto čakanja na zaveznike, svoje odporniško gibanje, tako kot se je to dogajalo v nekaterih drugih evropskih državah.

Ključna dejstva – če ne celo podrobnosti – v zvezi z narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji med 2. svetovno vojno so znana in z dokazi podkrepljena tudi v zgodovinski stroki. Čeprav očitno v njej zaradi desnega revizionizma in poskusa rehabilitacije domobranstva, ki se napaja med drugim iz resnično tragičnih usod domobrancev, še ni konsenza. Koliko ideološki razlogi onemogočajo, da bi rekli zadnjo besedo o narodnoosvobodilnem boju med 2. svetovno vojno?

Ne gre tolikanj za zgodovinopisni problem, ampak bolj za politični problem, kajti iz dogajanja v 2. svetovni vojni nekatere politične stranke in z njimi povezane družbene in javne organizacije, tudi rimskokatoliška cerkev, črpajo »strelivo« za svoje današnje politične boje. Drugo vprašanje pa je povezano z žrtvami povojnih pobojev in pietetnim pokopom. To je le deloma narejeno, pri čemer pa tudi ob tem doživljamo takšne politične odzive, da ima človek včasih občutek, da komu ureditev tega vprašanja sploh ne ustreza. Zato mislim, da je v bistvu to politični problem. Seveda je res, da so tudi med zgodovinarji mnenja zelo različna, v glavnem pa imamo faktografsko dokaj poenoten pogled na dogajanje med vojno in po njej na slovenskih tleh, različne pa so interpretacije. Vendar se skuša dogajanje v Ljubljanski pokrajini generalizirati na celotno Slovenijo. In v ospredju vseh teh razprav je vprašanje državljanske vojne, ne celovitega pogleda na položaj slovenskega naroda v tistem času. Šlo je za obstoj slovenskega naroda in dejstvo je, da je NOB pokazal, da je slovenski narod sposoben izjemne energije in ustvarjalnosti na vseh področjih. Ta poudarek v dosedanjih razpravah ni dovolj zaznan. To je tudi razlog, da sem napisal knjigo.