Dobičkarji »migrantske krize«

Začel se je pohod tako imenovanega blaginjskega nacionalizma, politične strategije desnice, ki skuša socialno noto krepiti z napadi na različne družbene skupine

Obupani migranti poskušajo preplezati ograjo v Calaisu, da bi prišli do tovornjakov, ki skozi tunel pod Rokavskim prelivom peljejo do Velike Britanije.

Obupani migranti poskušajo preplezati ograjo v Calaisu, da bi prišli do tovornjakov, ki skozi tunel pod Rokavskim prelivom peljejo do Velike Britanije.
© Profimedia

Zadnje dni prihajajo s severa Francije novice o »množičnih« poskusih »vdora« migrantov v predor pod Rokavskim prelivom. Tamkajšnja policija je 30. julija letos naštela »nekaj sto poskusov vdora na območje terminala Eurotunnela v Calaisu«. V noči z nedelje na ponedeljek je bilo okoli 1700 poskusov »vdora«. Uradni Pariz je v odgovor na »migrantsko krizo« v Calais poslal dodatnih 120 policistov. Uradni London pa je obljubil dodatnih sedem milijonov funtov (približno 10 milijonov evrov) za izboljšanje ograje okoli železniškega terminala Eurotunnela v Coquellesu.

Seveda ima vse to dogajanje veliko širše ozadje in tudi ospredje. Na njem se vse manj sramežljivo preriva kar nekaj dobičkarjev, ki služijo prav s tem dogajanjem.

Politični dobičkarji

Britanski premier David Cameron je v odzivu na dogajanja v Calaisu za ITV News pred dnevi povedal, da »imamo opraviti z rojem migrantov, ki prihajajo iz vsega Sredozemlja v želji po boljšem življenju, v želji, da bi prišli v Britanijo, ker ima Britanija delovna mesta, gospodarsko rast in je neverjetno življenjsko okolje. Ampak skupaj s sosedi iz Francije moramo zavarovati svoje meje.«

Cameronove besede o »roju migrantov« so nemudoma spodbudile zgrožen odziv domače in mednarodne javnosti. Organizacija Refugee Council jih je označila za »grozljiv, nehuman jezik svetovnega voditelja«. Kandidat za novega vodjo laburistov Andy Burnham jih je razglasil za »nič drugega kot sramotne«. Oglasila se je tudi cerkev. Škof iz Dovra poziva Camerona, naj »ponovno spozna, kaj pomeni biti človek«. Nadomestni župan Calaisa Philippe Mignonet pa je britanskega premiera označil za rasista.

In kaj se bo zgodilo po tem retoričnem napadu? Se bo Cameron lotil »odkrivanja svoje človečnosti«, kot ga poziva cerkev? Ali se bo pač še naprej gradila low tech (žičnate ograje) oziroma high tech (nadzorne kamere) Fortress Europe? Nemara pa se bodo samo še bolj odprla vrata za tako imenovane mnenjske voditelje, kakršna je Katie Hopkins, ki je 17. aprila letos v kolumni v Sunu migrante poimenovala »ščurki«?

Tukaj ni (več) dileme. Kajti ni naključje, da je Cameron pri »opisu« migrantov uporabil isto besedo »swarms« kot Nigel Farage, voditelj populistične stranke UKIP. Cameronove besede zaznamujejo pohod tako imenovanega blaginjskega nacionalizma (»welfare nationalism«), politične strategije desnice, ki si skuša krepiti socialno noto s pogojevanjem velikosti socialne države z napadi na različne družbene skupine (migranti, muslimani itd.).

Blaginjski nacionalizem ni več radikalna opozicijska politika, temveč postaja del političnega mainstreama.

Morebitni politični dobiček desničarskega populizma je očitno preveč mamljiv. Tako je švedskim demokratom z neofašističnimi izpadi, usmerjenimi proti islamu in beguncem ter prosilcem za azil, po zadnjih raziskavah javnega mnenja uspelo prepričati 18 odstotkov švedskega volilnega telesa. Danska ljudska stranka, ki politiko prav tako gradi na »stroških, ki jih danski socialni državi povzročajo migranti«, je na zadnjih volitvah 19. junija letos dobila 21,1 odstotka glasov. Finska desničarska populistična stranka Perussuomalaiset (PS) je na zadnjih splošnih volitvah 19. aprila letos pristala na drugem mestu. Predsednik te stranke in zdajšnji finski zunanji minister Timo Soini je med eno izmed televizijskih razprav begunce obtožil strahopetnosti in izdajalstva domovine.

Z zadnjim pohodom skozi politične institucije pa blaginjski nacionalizem ni več radikalna opozicijska politika, temveč postaja del političnega mainstreama. Ta se mu v strahu, ki ga čuti pred njim, samo še bolj odpira. Kajti ni se samo Cameron odločil, da bo prevzel retoriko blaginjskega nacionalizma desničarskega populizma. Danska ministrica za integracijo Inger Støjberg je prejšnji teden povedala, da bodo za objavo v tujih časopisih pripravili oglase, s katerimi bodo begunce odvračali od prihoda na Dansko. Danska vlada se je sicer odločila, da bo prejemke beguncev znižala za 45 odstotkov. »Zanimivo«, da je tako rekoč enako zamisel o oglasih pred tem predstavila Danska ljudska stranka; predlagala je televizijsko kampanjo, s katero bi odvrnili prosilce za azil od prihoda v državo. V prvem odzivu je predstavnik danske liberalne stranke Venstre Jakob Ellemann-Jensen zavrnil to zamisel kot »nedansko«. Da ima strategija blaginjskega nacionalizma vse več mednarodnega vpliva, pa dokazuje finski primer. Izjemno trden položaj finskega finančnega ministra Alexandra Stubba na pogajanjih o rešitvi grške dolžniške krize je neposredna posledica dogajanja na finskem političnem prizorišču, kjer si je PS zgradil položaj prav z vztrajnim nasprotovanjem reševanju Grčije.

In medtem ko mednarodno kazensko sodišče (ICC) preučuje prijavo britanske organizacije The Society of Black Lawyers proti Katie Hopkins, je Cameronov duh, duh Hopkinsove, Soinija in podobnih primerkov že ušel iz steklenice. Kot poroča Spiegel, je nemško notranje ministrstvo v prvih šestih mesecih letošnjega leta registriralo 173 primerov kaznivih desničarskih napadov na nastanitvene objekte za prosilce za azil, kar je skorajda trikrat več kot v istem obdobju lani. Med njimi je bil tudi požig poslopij v Meissnu in Remchingenu, v katere naj bi vselili begunce. Število neonacističnih dejanj na Švedskem se je po poročanju organizacije Expo Foundations povečalo z 2334 leta 2013 na 2864 leta 2014.

Kaj je politična oblast, ki je za položaj pripravljena prodati ideje in prevzeti desničarski populizem? Kdaj ta politična oblast sama postane desničarskopopulistična? Kje so meje takšne oblasti? Ko je nemška družba za rasno higieno leta 1933, torej v času, ko so na oblasti že bili nacisti, izdala prvo številko publikacije Eugenik, je bilo v njej zapisano: »Sistem javne blaginje in pomoči prispeva – to je nezaželeni stranski učinek neizpodbitne dolžnosti – k ohranjanju dedno bolnih, ki se še naprej razmnožujejo. Nenehno rast balasta ljudi, ki so nesposobni in nevredni življenja, vzdržujejo institucije na račun več sto tisoč zdravih, ki so danes brez svojega bivališča, in milijonov, ki se borijo z brezposelnostjo.« (Ayass, 1995) Je ta navedek res »zgolj« opomnik zgodovine? Ali napovednik njene ponovitve?

Z odgovorom na to vprašanje se zagotovo ne ubadajo v prodajnih oddelkih vojaške industrije. Ta industrija se pač ne ukvarja z ideologijo, temveč s poslom. Business as usual. Tudi v času »globalne migrantske krize«. V tem primeru se pojem »država« priročno premakne iz političnega okolja v podjetniško. Notranjepolitične transakcije z deleži državnega volilnega telesa se zamenjajo z mednarodnimi finančnimi transakcijami po vojaških pogodbah.

Vojni dobičkarji

Verjamem, da je politikom, ki jim je zgolj do oblasti, dokaj težko uravnotežiti masko »trdnega nacionalnega vodje«, ki si jo nadenejo kot politični dobičkarji vala desnega populizma, s tem, da to nima prav nič z razmahom skrajnega desničarstva v EU. Ali se pač vnaprej sprijaznijo s tem »stranskim učinkom«? No, glede na zadnje skupne izjave britanske notranje ministrice Therese May in njenega francoskega kolega Bernarda Cazeneuva bi prej rekel, da se je desni populizem ujel v zelo predvidljivo populistično zanko. Ta se imenuje enoumje. Svet enoumja je izjemno majhen, v bistvu vsak dan manjši. Obstaja zgolj tisto, kar je »prav«, vse drugo so »neverniki«. Vse spremenljivke se v svetu enoumja praviloma stekajo v en sam argument, ki – če ga dostikrat ponoviš – postane odgovor na vsa vprašanja (če pa to po naključju ne zaleže, vedno pride prav dodatna strategija kolektivnega zanikanja). Mayeva in Cazeneuve sta v časopisu Telegraph zapisala, da se je treba »vprašanja svetovne migrantske krize lotiti pri izhodišču« in da je »dolgoročni odgovor na to vprašanje zmanjšanje števila migrantov, ki prihajajo v Evropo iz Afrike«. In to je to. Stvar je res preprosta. Vsi vemo, da to preprosto ni res.

Če bi Mayeva in Cazeneuve imela pogum, da bi kot politika skočila iz zavetja enoumja, bi se takoj vprašala: kdo so vsi ti migranti, ki stojijo za »svetovno migrantsko krizo«? Od kod prihajajo? Zakaj bežijo? Odgovori na ta vprašanja so sila preprosti. In boleči. Od kod prihajajo? Približno polovica beguncev v Calaisu prihaja iz Sudana, Etiopije in Eritreje, drugi so iz Afganistana, Pakistana in Zahodne Afrike. Zakaj bežijo? »Nočem umreti. Nočem ubijati,« je povedal sudanski begunec v Calaisu. Nekaj tisoč kilometrov vzhodneje, v madžarskem mestu Szeged je 18-letni sirski begunec madžarskemu prostovoljcu povedal, da beži, ker so njegove starše in tri sestre ubili. Ti ljudje bežijo z območij spopadov oziroma z vojnih območij.

In kdo med drugim dobavlja orožje za te spopade oziroma na ta vojna območja? Združeno kraljestvo je po podatkih iz leta 2013 podelilo dovoljenje za izvoz orožja tudi v Sudan, Afganistan in Pakistan. Da ne govorimo o Izraelu, o katerem so britanski mediji prejšnje leto poročali, da je iz Združenega kraljestva naročil tudi dele za ostrostrelske puške. Združeno kraljestvo po javno dostopnih podatkih prav tako ni imelo težav s prodajo orožja Moamerju Gadafiju ali Sadamu Huseinu. Bojna letala, izdelana v Združenem kraljestvu, so igrala osrednjo vlogo v letalskih napadih Savdske Arabije na Jemen. Spopad je povzročil humanitarno krizo in destabiliziral celotno regijo. V zračnih napadih je umrlo dva tisoč ljudi, večinoma civilistov, med njimi 64 otrok.

Po javno dostopnih podatkih se je obseg trgovine z orožjem v obdobju od leta 2010 do 2014 povečal za okoli 16 odstotkov glede na petletno obdobje pred tem. ZDA, Rusija, Kitajska, Nemčija in Francija, to je pet največjih izvoznic orožja. Leto 2014 je bilo po podatkih portala Defence News tudi najboljše za francoske izvoznike orožja v zadnjih 15 letih, izvoz njihovega orožja se je povečal za 18 odstotkov. Največji trg za prodajo francoskega orožja so bile med letoma 2010 in 2014 bližnjevzhodne države.

Jeremy Corbyn, kandidat za novega voditelja britanskih laburistov, je v intervjuju za BBC v začetku julija dejal: »ISIS ni nastal iz nič, prav tako ne njegovo orožje. Ogromne količine orožja prodajamo Savdski Arabiji, Katarju, Bahrajnu in številnim drugim državam – koliko tega orožja pristane v rokah privržencev ISIS-a? S tolikšno količino denarja, ki ga imajo?« V Londonu bo od 15. do 18. septembra, torej čez nekaj tednov, sicer eden izmed največjih svetovnih sejmov orožja.

Ja, Theresa May in Bernard Cazeneuve, »vprašanja svetovne migrantske krize« se je res treba lotiti pri izhodišču. Si upata?

Seveda ne. V igri so preveliki vložki. Politični in finančni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.