Svobodni duh in stroj

Danny MacAskill je umetnik na kolesu in z videoposnetki na YouTubu zasluži milijone. Julian Reus je najhitrejši Nemec, prvak v teku na sto metrov, in obupuje, ko išče sponzorje.

Trening Dannyja MacAskilla se začne ob devetih zvečer, ko se v Glasgowu stemni in ga na ulicah ne morejo prepoznati. Na glavo si posadi modro-srebrno čelado in si na bok prilepi logotip sponzorja. Čelado mora nositi vedno, ko sede na kolo. Tako piše v njegovi pogodbi. V ušesa si potisne slušalke, saj med treningom posluša heavy metal, nato sede na kolo in se odpelje. Vadi v amfiteatru, po zidovih, stopnicah in različnih terenih, včasih tudi v pristanišču, na 53 metrov visokem žerjavu, ki je nekoč dvigoval lokomotive na tovorne ladje. »Gonim brez namena, brez cilja,« je povedal.

Julian Reus pa je dejal: »Imam načrt treningov, v katerem piše, ob kateri uri moram začeti, koliko tekov in sprintov moram opraviti, koliko časa smem porabiti za to in katere čevlje moram obuti.« Reus trenira na stadionu Steigerwald v Erfurtu, na rdečih tartanskih progah preživi do 20 ur na teden. Pogosto opravi dva treninga na dan. Včasih ima na urniku teke na 300 metrov, ko mora iti »na ful«, kot pravi, z le osmimi minutami premora. Neredko se zgodi, da potem visi na ogradi stadiona in bruha. A mu je vseeno. »Ko zvečer ležim na kavču, si rečem: super, namučil si se, saj se ti bo izplačalo.«

Danny MacAskill je 29-letni gorski kolesar iz Škotske, svobodni duh, ki na spletu objavlja posnetke vratolomnih skokov in podobnih umetnin in je s tem postal svetovni superzvezdnik. Julian Reus, 27-letni atlet, je mojster samooptimiranja. Je najhitrejši Nemec, sto metrov preteče v 10,05 sekunde. Kljub temu ni zvezdnik, niti v Nemčiji ne. Moška sta prototipa novega in starega športnika. Prvi je multimilijonar in ima 11 sponzorjev, drugega plačuje država, da lahko profesionalno trenira svojo disciplino. Pri njuni športni karieri postane jasno, zakaj zvijače, slog in število klikov počasi, vendar zanesljivo izrivajo štoparice, priročnike s pravili in zlate medalje.

MacAskill s tridnevno brado in volneno kapo na glavi je nekega sončnega jutra sedel v restavracijo v Olimpijskem parku v Münchnu. V mestu je imel nekaj sestankov s sponzorji, na intervju pa se je pripeljal s kolesom. »Kolo je skorajda del mojega telesa,« je pojasnil, »če se kaj pokvari, če se veriga zatika, se počutim bolnega in ga moram takoj popraviti.« Kaj je pravzaprav to, kar počne? Šport? Umetnost? »Kolesarjenje, kot se ga lotevam jaz, je čisti šport,« odgovarja MacAskill, »vendar je pri tem še ustvarjalni vidik. Nenehno si ogledujem okolico, vidim smetnjak, tam postajališče in pomislim: kako bi najlaže prišel tja? Če je moj razum primeren za kaj, je za sanjarjenje. Še sam ne vem, kako se je zgodilo, da to zdaj počnem poklicno.«

MacAskill je kot ustvarjen za koncerne in njihovo virusno trženje. Ker se videoposnetki bliskovito širijo po družbenih omrežjih, mu koncerni radodarno plačujejo.

Julian Reus si je nadel vijolično majico in si z zaponkami pripel štartno številko. Nosil je enico. Bil je petek zvečer na atletskem stadionu v Charlottenburgu, kjer je tamkajšnji športni klub pripravil športno prireditev. Na progi so se zbrali najboljši sprinterji v državi, na lesenih klopeh na tribunah so sedeli starši in stari starši. Na stadionu so prodajali pečene klobase. V predtekmovanju na sto metrov je Reus zmagal s tremi metri naskoka, nato je bos odšel čez zelenico na stadionu. Njegova stegna so trda kot topovske cevi, v laseh ima svetle pramene. »Kdo je najhitrejši od nas? Tako sprašuje vsak otrok,« je povedal, »jaz pa nikoli nisem nehal spraševati.«

Že ko je bil najstnik, je sanjal o velikih tekmovanjih, o olimpijskih igrah.

MacAskill se mora za svojo življenjsko pot zahvaliti predvsem naključju. Prej je delal kot serviser v trgovini s kolesi v Edinburghu. Udeleževal se je tekem v premagovanju umetno postavljenih ovir s kolesom (trial bike). Zanj je to pomenilo dokazovanje. A ni mu bilo všeč, da ga ocenjujejo sodniki in da mora voziti po vnaprej določeni progi.

Raje se je izživljal na cesti s prijatelji. Leta 2009 je na YouTube naložil filmček, ki si ga je v prvi uri ogledalo več kot sto tisoč ljudi, in čez noč je postal slaven. Poklicali so ga agentje iz Hollywooda, ki so ga želeli zaposliti kot kaskaderja, ponudbo je dobil tudi od nekega korejskega cirkusa. Odločil se je za podpis pogodbe z Red Bullom, proizvajalcem pijač, ki zadnja leta energijske napitke oglašuje s spektakularnimi prizori. MacAskill živi v Glasgowu, kjer si deli stanovanje s sedmimi sostanovalci, samimi kolesarskimi navdušenci. Večino časa potuje po svetu, ima predstave ob Gardskem jezeru z več tisoč gledalci, producira videoposnetke na Tajvanu in preverja nova prizorišča za snemanje na Malti. Ima ekipo, ki pregleduje pisma oboževalcev, vabijo ga učitelji iz šol, predavatelji na univerzah, da bi govoril o strahu in odzivanju na tveganje. Včasih, je povedal, so ga ustavljali policisti in mu hoteli zapleniti kolo. Danes bi ga ustavili, da bi ga prosili za avtogram.

Julian Reus pa je značilen primer vrhunskega športnika v Nemčiji. Pri 11 letih se je odselil od doma, mladost je preživel v športnem internatu v Erfurtu. Tekme, ocenjevanje nadarjenosti, športni podmladek in pri 18 letih odločitev, da bo poklicni športnik. Denar si služi kot vojak. Nemška vojska mu omogoča, da opravlja vse treninge, plačuje mu zdravstveno zavarovanje in šolnino za fakulteto. Študira mednarodni menedžment in ravno piše diplomo. Sprinterji, kot je on, so obsedeni s svojim telesom in nenehno tuhtajo le o sebi, o podrobnostih, kot sta prehrana in spanec. Reus sodeluje s številnimi strokovnjaki, poleg trenerja v njegovo ekipo sodita še zdravnik in fizioterapevt. S psihologinjo se pogovarja o tekmecih, z biomehanikom pili tekaško tehniko

Julian Reus je značilen primer vrhunskega športnika. Denar si služi kot vojak. Nemška vojska mu omogoča, da opravlja vse treninge.

»Podatke številnih ljudi povezujem v enoten sistem,« je razložil Reus. Gorski kolesar MacAskill ne potrebuje ekipe, ki bi pripomogla k optimalnim dosežkom. Potrebuje zgolj dobre snemalce, ki ga čim lepše združijo s prizoriščem. Njegovi filmi na YouTubu so dolgi le nekaj minut. Leti prek kažipotov in živih mej, lovi ravnotežje na tračnicah. Vozi se poleg globokih jarkov, izvaja figure na ruševinah argentinskega mesta in med sončnim mrkom na Škotskem. Pri tem ga večinoma spremlja ducat članov ekipe, ki ga snemajo s kamerami, te so pritrjene tudi na žerjave in daljinsko upravljana letala. Posnel je že več kot 30 kratkih filmov, ki si jih je na spletu ogledalo skoraj 200 milijonov ljudi. Kar Shaun White pomeni v deskanju na snegu, Robby Naish v deskanju na vodi, je Danny MacAskill v kolesarjenju čez ovire, ki je vse bolj priljubljeno. Akrobati na kolesih so izraz nove kulture gibanja. Pri tradicionalnih olimpijskih športnih disciplinah, kot sta plavanje in smučanje, gre za vzpostavljanje rutine in izključitev naključij, športniki, kot je MacAskill, pa se gibljejo na tanki meji med nadzorom in izgubo nadzora. Včasih ne gre vse gladko. Trikrat si je zlomil ključnico, petkrat levo nogo, trikrat desno, zdrobil si je zapestje in imel operacijo na hrbtenici. A trendovski športi pač niso brez tveganja. »Ne gre jim več za uspeh v običajnem pomenu besede, za zmago in poraz,« razlagajo filozofi športa, »temveč za prilagodljivost, prožnost tukaj in zdaj.« Sodobni športni svet naj bi bil nekakšen seizmograf za družbo. Dokazovanje v nenehno spreminjajočih se okoliščinah naj bi bilo zelo koristno v času, ki propagira odgovornost posameznika za svojo pokojnino, plačevanje zdravstvenih stroškov in stroškov izobraževanja.

Rolkarji in deskarji na vodi imajo radi veter v obraz, Julian Reus pa ga sovraži.

Na zaključnem teku na športni prireditvi v Berlinu ga je spet dohitel, protiveter 0,7 metra na sekundo. To je le sapica, vendar je bila dovolj, da je Reusu pokvarila načrte, kar zadeva doseženi čas. Tekel je 10,21 sekunde, brez vetra pa bi po lastni oceni sto metrov premagal v 10,16 sekunde. Živi za to, da vsa svoja prizadevanja usmerja v nekaj stotink sekunde. »V najboljšem primeru med tekom ne zaznavaš ničesar,« je razložil, »takrat samo vžgeš. Deset sekund dolgo ne narediš niti najmanjše napake in si kot stroj. Če mi to uspe, občutim zadovoljstvo in zadoščenje.«

Pred letom dni je izboljšal nemški rekord z 10,06 na 10,05 sekunde. Se izplača biti najhitrejši Nemec? »Mislite, da zdaj sponzorji čakajo v vrsti? Prav gotovo ne. Poznam nogometaše v peti ligi, ki zaslužijo več kot jaz.« Na 50 prošenj, ki jih pošlje podjetjem, še vedno dobi 50 negativnih odgovorov. »Biti bi moral med osmimi najboljšimi na svetu, da bi se kaj premaknilo.«

A Reus je daleč od te osmerice, svetovni rekord Usaina Bolta je 9,58 sekunde in je skoraj pol sekunde boljši od njegovega dosežka. Reus bo čez štirinajst dni tekmoval na svetovnem prvenstvu v Pekingu. Verjetno se mu ne bo uspelo uvrstiti v finale, če ni medalj, ni sponzorjev.

MacAskillu je v tem pogledu laže. Poleg Red Bulla je med njegovimi partnerji tudi podjetje GoPro, ki izdeluje kamere za adrenalinske športnike. Je kot ustvarjen za koncerne in njihovo virusno trženje. Ker se videoposnetki bliskovito širijo po družbenih omrežjih, mu koncerni radodarno plačujejo, da se njihovi logotipi in izdelki pojavljajo v njegovih filmčkih. Tudi velika mednarodna podjetja takšni produkciji namenjajo milijone. Sodobni športni svet, to je MacAskillov svet, je nemara laže tržiti, ker je prežet s pop kulturo, ukvarjanjem z življenjskim slogom in modo. Gre za zabavo in dobiček. Za tradicionalnim športnim svetom, Reusovim svetom, pa se vsaj teoretično še vedno skrivata globlja zamisel in širjenje vrednot, kot sta pošteno tekmovanje in ekipni duh.

V Nemčiji se ravno razvnema razprava o otroških tekmovanjih na državni ravni. Neka mama iz Konstanze bi jih rada odpravila in je zato objavila spletno peticijo. Troboj iz teka, skoka v daljavo in meta krogle naj bi bil poniževanje slabših učencev, tekmovalnost, zmagovalci in poraženci pa naj ne bi bili več v duhu časa. Julian Reus pravi, da se je njegova športna pot začela prav na teh igrah . »Šport je bil zame vedno tudi življenjska šola, ker sem se tako naučil zmagovati in prenesti poraz. Če to ni več v skladu s časom, potem z veseljem zaostajam za njim,« je zatrdil atlet.

Danny MacAskill pa je dejal: »Moj cilj je, da iztisnem najboljše iz svojih sposobnosti in se pri tem zabavam.« Nato je obmolknil, premislil in dodal: »Sliši se preprosto in v resnici tudi je.«