Novo upanje?

Po volilnem porazu se britanski laburisti pripravljajo na strankarske volitve. Začele se bodo ta teden, trajale pa bodo do 10. septembra. Dva dni kasneje bo jasno, kdo bo novi predsednik.

Vsak član stranke ima pravico do glasovanja, kandidaturo pa so potrdili štirje kandidati. Liz Kendall, Andy Burnham in Yvette Cooper so predstavniki generacije, ki je v laburistično stranko vstopila v času Tonyja Blaira, ko jo je ta z levice premaknil proti sredini in približal idejam neoliberalizma.

Popolnoma drugačen pogled ima četrti kandidat, Jeremy Corbyn, ki je ostal zvest delavski tradiciji svoje stranke. Je poslanec londonskega okrožja Islington, v parlamentu pa ga zastopa že od leta 1983. Pred izvolitvijo v parlament je deloval v različnih sindikatih. Njegovi starši so bili aktivisti španske državljanske vojne, povsod se vozi s kolesom, zagovarja vegetarijanstvo in abstinenco. V politiko se je resneje vključil po volilnih uspehih Margaret Thatcher. Corbyn se zavzema za opustitev britanskega jedrskega programa in izstop iz Nata, zavzema se za nacionalizacijo železnic, vse, ki zaslužijo več kot milijon funtov, bi obdavčil s 75-odstotnim davkom. Stranki očita, da je podprla varčevanje, zaradi katerega so se zmanjšali socialni izdatki …

Marsikdo meni, da njegove zamisli niso več primerne, da so, preprosto, zastarele. A precej članov stranke misli drugače, veliko podporo ima recimo med mlajšimi člani. Po zadnjih raziskavah javnega mnenja ga podpira okoli 50 odstotkov članov stranke, kar je daleč največ med vsemi kandidati. Zavzema se tudi za manjšo vlogo vojske v zunanji politiki. Leta 2003 je recimo ostro nasprotoval vojaški operaciji v Iraku, za katero se je odločil tedanji premier Blair. Ne podpirajo pa ga le v stranki, podprl ga je največji britanski sindikat, deležen je tudi podpore iz tujine.

Večina pomembnejših višjih članov laburistične stranke se bori, da bi vodilni položaj zasedel kdo drug. Nekateri menijo, da bi njegova zmaga lahko privedla do razpada stranke na dve frakciji. Njegova tekmica za predsedniški položaj Liz Kendall je recimo dejala, da si večina zagotovo ne želi, da bi Corbyn laburistično stranko spremenil v novo Sirizo.

Vladajoči konservativci so letošnje leto izbrali za leto privatizacije. Royal Bank of Scotland že prodajajo, načrtujejo dokončno prodajo državnega deleža v pošti, mogoče tudi prodajo televizijske postaje Channel 4. Britanski mediji vse to primerjajo z letom 1987, ko je podobno privatizacijo izpeljala Margaret Thatcher. Ker številni volivci taki praksi nasprotujejo, podpora Corbynu ne preseneča.

Očitno bo prihajajoči mesec v laburističnem taboru še izjemno zanimiv. Ključno vprašanje pa je, ali se stranka lahko vrne k idejam, ki jih je že zagovarjala, ali pa bo ostala bleda kopija konservativcev.

Zapisano vprašanje sicer velja tudi za večino drugih evropskih levih ali socialdemokratskih strank. S slovenskimi Socialnimi demokrati vred.