Kritika / Urbano dejanje

Ko je Ljubljana junija dočakala težko pričakovani festival Flow, ki je iz nje za nekaj dni naredil pravo prestolnico tudi v festivalskem smislu, je bilo med poznavalci slišati, da so se organizatorji programa lotili precej nespretno, predvsem v delu, ki so ga krojili domači glasbeniki. Po mnenju poznavalcev domače glasbene scene so namreč spregledali najzanimivejše, aktualne ustvarjalce, priložnost pa ponudili tistim, ki naj si povabila na tak festival ne bi zaslužili. Ta teden pa se na isti lokaciji, pred nekdanjo Tobačno tovarno, v organizaciji kreativnega studia Lightbox in Kluba ZOO, godi še en nov festival, Urbano dejanje, in tudi glasbeni del njegovega programa krojijo predvsem domači glasbeniki. In spet gre večinoma za kreativce, na katere ti isti poznavalci radi gledajo malce zviška ...

No, dobršen del nastopajočih morda res ne sodi v kategorijo, ki bi reflektirala aktualne svetovne glasbene smernice, a kljub temu je ob takih priložnostih lepo videti soustvarjalce domače scene, ki jim je v (specializiranih) glasbenih medijih praviloma namenjene manj pozornosti. Še toliko bolj, če jih lahko vidimo skupaj, na zaokroženem dogodku.

Podobno kot Flow je tudi Urbano dejanje festivalsko izkušnjo zapakiral v program, ki ob glasbi ponuja širšo paleto z urbano kulturo povezanih vsebin, predvsem v obliki različnih delavnic ter športnih in modnih aktivnosti. No, tudi pri Urbanem dejanju pa je osrednje dogajanje skoncentrirano na večerni, glasbeni del programa, v sklopu katerega sta med drugim že nastopila Elvis Jackson in General Woo, v petek (na dan izida Mladine) se bo predstavil mladi novomeški elektronski producent DEN7EL, v soboto jazzovski beatmaker Žiga Murko v navezi z Italijanom Riccardom Wufom, v nedeljo pa še zasedba Muff.

Sami smo pred zaključkom redakcije lahko ujeli le prva dva festivalska dneva. Uvodni, ponedeljkov večer je bil rezerviran za jazzovski koncert in slišali smo skupen nastop mladega tolkalca/vibrafonista Vida Jamnika, hrvaško-slovenskega bobnarskega veterana Ratka Divjaka, zagrebškega kitarista Ratka Zjače in enega najbolj dejavnih domačih basistov Roberta Jukiča. Po pričakovanjih so svoj repertoar sestavili iz jazzovskih standardov, žal pa je njihova sicer suverena izvedba, predvsem zaradi tišjega ozvočenja, bila bolj kot ne zvočna kulisa za pomenkovanje obiskovalcev.

Ta težava je bila zaradi številnejšega občinstva še očitnejša v torek, ko sta z razširjeno zasedbo nastopila Severa in Gal Gjurin. Ni presenetljivo, da so bile največ odobravanja deležne skladbe njune nekdanje zasedbe Olivija, vrhunec koncerta je z enominutnim raperskim vložkom prispeval Zlatko, pretiho ozvočenje in glasno druženje pa sta žal spet botrovali temu, da je bil nastop kot koncert kakšnega terasnega benda.

Morda lahko razloge za to (tehnično) nespretnost iščemo tudi v tem, da je zelo dober obisk festivala presegel pričakovanja organizatorjev. Toda po drugi strani je že zaradi tega le še bolj očitno, da Ljubljana, sploh ob negotovi situaciji, v kateri je že leta festival Trnfest, v poletnih mesecih tak festival na prostem nujno potrebuje.