Kritika / Božo Repe: S puško in knjigo

+ + + +

Knjiga s podnaslovom Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945.

Obsežno delo o partizanstvu, napisano v postpartijskem času. Nekoč so zgodovinarji M. Mikuž et al. opisovali vojno dogajanje iz črno-bele perspektive spopada partizanov z okupatorji in izdajalci, Repe pa poskuša vnesti več objektivnih faktov, a pri tem še naprej izhaja iz apriorne apoteoze NOB.

Zdaj resda navede tudi poboj zajetih domobrancev po vojni, partizanske eksekucije Romov, a to odpravi v nekaj vrsticah, zločina v »Barbarinem rovu« pa ne omeni!?? Pojasni nastanek vaških straž kot posledico dveh dejstev: spontanega odpora proti partizanskemu nasilju in želje po organiziranju protipartizanskih sil, vendar ne zabeleži detajlov in obsega predhodnega partizanskega terorja nad civilisti na podeželju. Tudi ko opisuje aktivnosti Varnostno-obveščevalne službe (VOS), ostaja pri lahkotnem partijskem besednjaku, ko denimo popiše, kako so v prvi polovici leta 1942 »obračunali« s 738 osebami, ki so pripadale deloma izdajalcem, deloma razrednemu sovražniku. V poglavju o partizanskem tisku podrobno popiše materialne danosti, pozabi pa omeniti, da je VOS uničeval tudi literaturo drugih ilegalnih in protiokupatorskih glasil, kot je bila Zarja svobode, list skupine liberalcev. Posamezne teme odpravi preveč na kratko, kot denimo vključevanje in izključevanje uporniških skupin a la »Stara pravda« v Osvobodilni fronti. Bralec pogreša sliko stvari same, saj jo nadomešča vnaprejšnja glorifikacija partijsko vodene NOB. Tudi med partizanskimi dogodki ostaja pri standardnih bojih: Dražgoše, XIV. divizija etc., ne najdemo pa stvarno premišljene hierarhije vojaških akcij; brez omembe ostaja vratolomno dejanje denimo briško-beneškega odreda, ki je leta 1944 izpeljal spektakularni napad na nemško letališče pri Vidmu. Je pa priznati avtorju, da je nakazal tudi doslej odrinjene teme nenasilnih partizanskih konfrontacij z vojaškimi in civilnimi nasprotniki, denimo S. Kavčič v vrhniškem predelu 1942.

Kakorkoli že, knjiga kot izziv za nadaljnje pisanje o času 1941–45.