Komentar / Vapšuvarivari, vapšuvarivari

Nisem eden tistih, ki bi si, odkar sta Slovenija in Hrvaška določitev meje prepustili arbitraži, grizel nohte od nestrpnega pričakovanja, kakšna neki bo odločitev. Pravzaprav, če sem čisto iskren, sem na to, da se tam nekje daleč v Haagu, na obali nekega drugega, severnejšega in hladnejšega morja, bije veliki, usodni in dokončni slovensko-hrvaški pravniški boj, naj mi dr. Sancinova in dr. Škrkova oprostita, preprosto pozabil. Dokler mi celotne zgodbe iz najbolj skritih predalčkov spomina, tistih, v katere navadno potlačim kakšne osebne neprijetnosti, kot je recimo glasen prdec v imenitni družbi, niso na plano potegnile poletne naslovnice hrvaških in slovenskih časopisov. Te so me iz Tiskovega kioska na Pelješcu pozivale, naj se, čeprav je zvizdan tisti dan res dajal vse od sebe in je vsak, tudi najmanjši gib sprožal valove neustavljivega potenja, zdrznem iz dopustniške fjake in radijski sprejemnik iz praznega šumenja na poziciji stand by nemudoma preklopim na najbližji domoljubni kanal. Zaman. Nekaj je bilo očitno narobe s prednastavitvami, saj je na vseh kanalih mojega radia igral isti komad: ... manistra od jučer i salata k tome, od kapule i pome ... Ništa mi neće ovi dan pokvarit, vapšuvarivari, vapšuvarivari ... ni lupeži, barbari ni glupi političari, vapšuvarivari, vapšuvarivari ...