»Gori na turški meji, na italijanski meji, gori v Calaisu. Vsepovsod gori. Gori v Ukrajini. Mi pa mislimo, da bo jutri spet vse enako. Pa ne bo.«

Dušan Šarotar (roj. 1968 v Murski Soboti), pisatelj, pesnik in scenarist, ki je v Ljubljani študiral sociologijo kulture in filozofijo, zadnja leta v svojih romanih piše o že skorajda pozabljeni kategoriji – dušah. Njegovo pisanje je poetično in na trenutke deluje melanholično. Kot da bi skušal na slikarsko platno preslikati notranje krajine svoje biti. V romanu Panorama, v njem pripoveduje o izseljencih, ki jih je zadnja leta spoznaval na potovanjih po Evropi, je ta postopek prignal do skrajnosti. Panorama, ki je bila letos nominirana za nagrado kresnik, je zahteva po upočasnitvi časa in povabilo k refleksiji, meditaciji in razmisleku o tem, kaj se dogaja okrog nas in v nas ter kako živimo. Je zahteven roman, brez klasične romaneskne zgodbe, vendar se branje obrestuje. »Panorama je morebiti subverzivna prav zato, ker ustavlja čas. Ne upam si niti pomisliti, da bi bila subverzivna, ker človek nima več zbranosti, da bi se lahko prebil skozi takšno knjigo. Druga stvar je govoriti, da nimaš časa, da bi prebral knjigo – to pa je že politično vprašanje,« pravi Šarotar.

V Panorami pišete o različnih beguncih in izseljencih, ki ste jih spoznavali v Evropi. Pišete o albanskem novinarju na Irskem, o profesorici književnosti iz nekdanje Jugoslavije, ki dela in poučuje v Bruslju, in o številnih drugih. Zakaj se vam ti ljudje zdijo zanimivi?

Panorama, če začnem tako, je drugačna od mojih dosedanjih knjig. Ko sem razmišljal, o čem, kako in kaj pisati, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Na daljšem potovanju, na katero sem se odpravil z izdelanim delovnim načrtom, kaj bom pisal, se je vse postavilo na glavo, saj sem na poti srečal pripovedovalce zgodb. Pri mojih knjigah je tako, da vem, kdo bo glavni junak, in ko pripravljam knjigo, skušam čim bolje preštudirati zgodovinsko ozadje. Pri tej knjigi pa se je začelo obrnjeno, torej s pripovedovalci. V nekem trenutku, po daljšem potovanju, kjer sem srečeval te ljudi, sem uvidel, da moram njihove zgodbe zapisati. Jasno mi je bilo, da to ne bo v prvi vrsti ponovno moja intimna, osebna zgodba, ampak zgodba drugih. Posodil sem – kot se včasih reče – glas drugemu.