Kritika / Ljudske (z)godbe

V Kamniku, mestu v naročju kamniških planin, smo na največjem poletnem kulturnem festivalu v regiji, festivalu Kamfest, preverili, kako je v živo slišati slovenskega glasbenega posebneža Rudija Bučarja. Udejanja se nekje med istrsko tradicionalno in avtorsko glasbo, vzporednice kateri bi sicer še vedno lahko iskali v ljudskih melodijah. Že leta si prizadeva ohranjati posebnosti trilingvističnega dialekta in zna vzpostaviti stik s poslušalci, tudi skozi zgodbe, ki jih pripoveduje. Tako ni čudno, da je v zadnjih letih na vseh najpomembnejših slovenskih festivalih popularne glasbe osvojil tako srca občinstva kot glasbenih kritikov.

Prav posebno poglavje v svojem ustvarjalnem opusu je začel pred štirimi leti z zasedbo Istrabend, v kateri sta se ob njem znašla še dva izjemna glasbenika mlajše generacije, skladatelj in harmonikar Janez Dovč in tubist Goran Krmac. Z njima je nastopil tudi na enem lepših koncertnih prizorišč pri nas, na glavnem odru Kamfesta, postavljenem pod skalno vzpetino, ki se dviga nad Malim gradom in od koder se odpira razgled na staro srednjeveško jedro Kamnika. Predstavil je muziko, ki jo najdemo na njegovem letos izdanem dvojnem albumu Konəc, na katerem je poleg venčka novih komadov še nekaj predrugačenih izvedb že preverjenih in priljubljenih koncertnih zalogajev, ki jih izvaja prav v družbi spremljevalne skupne Istrabend.

V njegovem izvajanju se sliši duh italijanskih kantavtorjev, ponekod se predaja intimnim izpovednim čustvom, nekatere komade prepleta s prvinami bluesa in gospela, včasih vse skupaj zabeli s ščepcem countryja. Njegov melos je v svojem bistvu veseljaški. Ves čas pa se trudi tudi zabavati, z različnimi anekdotami, tudi vici, ki bi jih verjetno, če ne bi bili povedani v primorščini, težje prebavili. Tako pa Bučar ni kakšen plehki zabavljač, ravno nasprotno, s tem spretno gradi koncertno vzdušje.

Na svojevrstno z bluesom in soulom prežeto popotovanje nas je isto noč popeljala glasovna mojstrica in interpretka Irena Tomažin, ki je nastopila le streljaj stran, na gradu Zaprice, še enem čudovitem prizorišču. Lapidarij, v katerem je bila obdana z antičnimi spomeniki, je ponudil prostor, v katerem se je lahko igrala z zvokom. Zvok, ki se je odbijal od sten, nas je še bolj povezal z njenimi na trenutke dadaističnimi, predvsem pa »čistimi« avtorskimi pesmimi, pa tudi tistimi ljudskimi, ki nam jih je predstavila na svojstven in predvsem popolnoma pristen način. Skupaj smo se tako vraščali v zgodbe, ki jih plete njena glasba.

Samo veseli smo lahko, da je tudi letošnji obisk Kamfesta dokazal, da imamo kakovostne festivale, raztresene po vsej državi, in da se dobre glasbe željnim res ni treba venomer odpravljati le proti prestolnici, temveč se ji lahko, sploh poleti, na bolj ali manj »butičnih« prizoriščih predajajo tudi v manjših krajih.