Grška apokalipsa

Ko je mesečnik In These Times ponatisnil moj kratki tekst »Pogum brezupnosti« o Grčiji po referendumu, so njegov naslov spremenili v »Kako sta Aleksis Cipras in Siriza izigrala Angelo Merkel in evrokrate«. Čeprav mislim, da sprejetje pogojev EU ni bilo preprost poraz, še zdaleč nisem tako optimističen. Obrat referendumskega NE v DA Bruslju je bil pravi šok, pretresljiva in boleča katastrofa. Še točneje, apokalipsa v obeh pomenih besede, običajnem (katastrofa) in izvornem dobesednem (razkritje, razodetje): osnovni antagonizem, zagata situacije sta bila jasno razkrita.

Številni levičarski komentatorji (s Habermasom vred) so se motili, ko so konflikt med EU in Grčijo razumeli kot konflikt med tehnokracijo in politiko: EU-ravnanje z Grčijo ni tehnokracija, temveč najočitnejša politika, ki gre celo proti ekonomskim interesom (kot je jasno povedal IMF, resnični zastopnik hladne ekonomske racionalnosti, ki je razglasil rešilne ukrepe za neizvedljive). Grčija je kvečjemu zastopala ekonomsko racionalnost in EU politično-ideološko strast. Odprtju grških bank in borze sta sledila izjemen beg kapitala in padec delnic, kar v osnovi ni bil znak nezaupanja v Sirizino vlado, temveč v vsiljene EU-ukrepe – jasno grobo sporočilo, da (kot imamo navado reči v današnjem animističnem izrazju) kapital sam ne verjame v rešilni načrt EU. (In mimogrede, večina denarja, namenjenega Grčiji, gre zahodnim zasebnim bankam, se pravi, da Nemčija in druge EU-supersile zapravljajo davkoplačevalski denar za reševanje lastnih bank, ki so dajale slaba posojila. Da sploh ne omenjamo, koliko se je Nemčija okoristila z begom grškega kapitala v Nemčijo.)

Ko je Varufakis pojasnil svoj glas proti vsiljenim ukrepom iz Bruslja, je dogovor primerjal z versajsko pogodbo, ki je bila nepravična in je zasejala novo vojno. Čeprav je ta primerjava pravilna, bi imel raje neko drugo, in sicer z brest-litovsko pogodbo med sovjetsko Rusijo in Nemčijo v začetku leta 1918, ko je boljševiška vlada, ob osuplosti številnih privržencev, popustila nezaslišanim zahtevam Nemčije – resda so se umaknili, vendar jim je to dalo prostor, da okrepijo svojo oblast in čakajo. Enako velja danes za Grčijo: nismo na koncu, grški umik ni zadnja beseda preprosto zato, ker bo kriza čez nekaj let ponovno udarila, če ne prej, in ne samo v Grčiji. Naloga Sirizine vlade je, da se pripravi na ta trenutek, potrpežljivo zaseda položaje in načrtuje opcije. Ohraniti politično oblast pod temi nemogočimi pogoji kljub vsemu omogoča minimalni prostor za pripravo terena za prihodnjo akcijo in politično vzgojo.

V tem je paradoks situacije: četudi rešilni načrt ne bo deloval, ne smemo izgubiti živcev in izstopiti, temveč mu je treba slediti do naslednje eksplozije – zakaj? Zaradi očitne nepripravljenosti Grčije za grexit – ni bilo plana B, kako izvesti to izjemno težavno in zapleteno operacijo. Doslej je Sirizina vlada delovala, ne da bi zares nadzorovala državni aparat in njegova dva milijona zaposlenih: policija in sodstvo večinoma pripadata politični desnici, administracija je del pokvarjenega klientelističnega stroja itd. – in ravno na to obsežno državno mašinerijo bi se morali zanesti v primeru izrednega dela ob grexitu. (Ne pozabimo, da je bil grexit sovražnikov načrt. Obstajale so celo govorice, da je Schäuble Grčiji ponudil 50 milijard evrov, če izstopi iz evroobmočja). Sirizina vlada je takšen problem ravno zato, ker vlada članici evroobmočja: »Silovitost nasprotovanja Sirizi je posledica grškega obstoja znotraj evroobmočja. Le koga bi brigalo, če bi Siriza prišla na oblast v majhni državi, ki ima drahmo za valuto?«1

Grški umik ni zadnja beseda preprosto zato, ker bo kriza čez nekaj let ponovno udarila, če ne prej, in ne samo v Grčiji. Naloga Sirizine vlade je, da se pripravi na ta trenutek, potrpežljivo zaseda položaje in načrtuje opcije.

Kakšen maneverski prostor ima Sirizina vlada, ko je omejena na izvrševanje sovražnikove politike? Bi morala odstopiti in razpisati nove volitve, namesto da izvaja politiko, ki neposredno nasprotuje njenemu programu? Takšna poteza je preenostavna, navsezadnje je nova verzija tega, čemur je Hegel rekel lepa duša. Kot je zapisal Etienne Balibar,2 Siriza potrebuje predvsem čas in sile EU delajo vse, da bi Sirizo prikrajšale zanj – Sirizo poskušajo poriniti v kot in izsiliti hitro odločitev: ali totalna kapitulacija (odstop) ali grexit. Čas za kaj? Ne samo za pripravo na naslednjo krizo. Nikoli ne smemo pozabiti, da glavna naloga Sirizine vlade ni niti evro niti poravnava računov z EU, temveč zlasti radikalna preureditev grških dolgotrajno korumpiranih socialnih in političnih institucij: »Sirizin izreden problem – s katerim se ne bi soočila nobena druga politična stranka v vladi – je bil spremeniti notranje institucionalne okvirje pod pogoji zunanjega institucionalnega napada«3 (kot je storila Nemčija leta 1800 pod francosko okupacijo).

Problem, s katerim se Grčija spoprijema zdaj, je »leva možnost vladanja«4: z grobo realnostjo, kaj za radikalno levico pomeni vladati v svetu globalnega kapitala. Kakšne opcije ima ta vlada? Očitni kandidati – enostavna socialdemokratizacija, državni socializem, umik od države in zanašanje na družbena gibanja – očitno ne zadoščajo. Resnična novost Sirizine vlade je, da pomeni vladni dogodek – zahodna radikalna levica (ne stara komunistična levica) je prvič osvojila državno oblast. Celotno retoriko, ki jo nova levica tako obožuje, o delovanju na distanci od države, je treba opustiti: herojsko je treba prevzeti vso odgovornost za blaginjo celotnega ljudstva in pustiti za sabo osnovno levičarsko »kritično« držo iskanja perverznega zadovoljstva v dajanju sofisticiranih razlag, zakaj so se stvari izjalovile.

Izbira, s katero se je srečala Sirizina vlada, je dejansko težka izbira, s katero je treba opraviti grobo pragmatično, ni velika načelna izbira med resničnim dejanjem in oportunistično izdajo. Obtožbe »izdaje« Sirizine vlade so namenjene temu, da se izognemo pravemu velikemu vprašanju: kako se soočiti s kapitalom v njegovi današnji pojavi? Kako vladati, kako voditi državo »z ljudstvom«? Čisto preenostavno je trditi, da Siriza ni zgolj vladna stranka, temveč ima korenine v ljudski mobilizaciji in družbenih gibanjih: Siriza »je ohlapna, samo-protislovna in notranje antagonistična koalicija levičarske misli in prakse, zelo je odvisna od kapacitete najrazličnejših družbenih gibanj, popolnoma je decentralizirana, vodi jo aktivizem solidarnostnih mrež v širši sferi delovanja prek linij razrednega konflikta, spolni in seksualni aktivizem, imigracijska vprašanja, protiglobalistična gibanja, zagovarjanje civilnih in človekovih pravic itd.«.5 A še naprej se zastavlja vprašanje: kako naj to zanašanje na ljudsko samoorganizacijo vpliva na vodenje vlade?

Tariq Ali je v svojem tekstu »Grčija je bila izdana« zapisal: »Na začetku meseca so proslavljali izglasovani ‘NE’. Pripravljeni so bili žrtvovati več, tvegati življenje zunaj evroobmočja. Siriza jim je obrnila hrbet. 12. julij 2015, ko je Cipras privolil v pogoje EU, bo postal enako zlovešč kot 21. april 1967. Tanke so nadomestile banke, kot je rekel Varufakis, ko je postal finančni minister.«6 Ta vzporednica med letoma 2015 in 1967 se mi zdi prepričljiva, a hkrati globoko zavajajoča. Da, tanki se rimajo z bankami, kar pomeni: Grčija je sedaj de facto pod finančno okupacijo, z močno okleščeno suverenostjo, vse vladne predloge mora odobriti »trojka«, preden jih pošljejo v parlament, ne le finančne odločitve, ampak celo podatki so pod tujim nadzorom (Varufakis ni imel dostopa do podatkov lastnega ministrstva – sedaj je obtožen izdaje, ker jih je poskušal pridobiti), in da bo stvar še bolj boleča, če demokratično izvoljena vlada sledi tem pravilom, prostovoljno nadene demokratično masko temu finančnemu diktatu. (In kar zadeva nedavno ovadbo Varufakisa zaradi izdaje, je to gola obscenost: v zadnjih desetletjih so izginile milijarde in država je fabricirala lažna finančna poročila, edini obtoženi pa je bil novinar, ki je objavil imena lastnikov ilegalnih računov v tujini –Varufakis pa je bil zdaj v hipu ovaden pod smešno pretvezo. Če vsa ta grška kriza pozna avtentičnega junaka, je to prav Varufakis.)

Bi bilo potemtakem treba tvegati grexit? Tu se soočimo z dogodkovno skušnjavo – skušnjavo, da v težki situaciji napravimo noro dejanje, storimo nemogoče, tvegamo in izstopimo ne glede na stroške, v skladu z logiko, da »stvari ne morejo biti hujše, kot so«. A problem je, da stvari lahko postanejo mnogo hujše in nazadnje izbruhnejo v totalno družbeno in humanitarno krizo. Ključno vprašanje je: ali je res obstajala objektivna možnost za pravo emancipatorno dejanje, s katerim bi iz referendumskega NE potegnili vse politično-ekonomske posledice? Ko Badiou govori o emancipatornem Dogodku,vedno poudarja, da neka zgoditev še ni Dogodek na sebi – to postane šele retroaktivno skozi svoje posledice, skozi naporno in vztrajno »ljubezensko delo« tistih, ki se zanj borijo in so mu zvesti.Torej bi morali opustiti (celo »dekonstruirati«) temo nasprotja med »normalnim« tekom stvari in »izrednim stanjem«, ki ga zaznamuje zvestoba Dogodku, ki prekine »normalni« tek stvari. V »normalnem« teku stvari se življenje preprosto nadaljuje, sledi svoji inertnosti, potopljeni smo v svoje dnevne skrbi in rituale, in potem se nekaj zgodi, dogodkovno Prebujenje, sekularna verzija čudeža (družbena emancipatorna eksplozija, travmatično ljubezensko srečanje itd.); če izberemo zvestobo temu dogodku, se spremeni naše celotno življenje, vpeti smo v »ljubezensko delo« in hočemo vpisati Dogodek v našo realnost; na neki točki se dogodkovna sekvenca izčrpa in vrnemo se v »normalen« tek stvari ... A kaj, če bi bilo treba resnično moč Dogodka meriti ravno z njegovim izginotjem, ko je Dogodek izbrisan v svojem rezultatu, s spremembo v »normalno« življenje? Vzemimo družbenopolitični Dogodek: kaj preostane od njega, ko se njegova ekstatična energija izčrpa in se stvari povrnejo v »normalo« – kako se ta »normalnost« razlikuje od preddogodkovne?

Torej, nazaj h Grčiji, lahko je računati na herojsko gesto obetavne krvi, potu in solza ter ponavljati mantro, da avtentična politika pomeni, da ne smemo ostati znotraj meja možnega, temveč moramo tvegati nemogoče – a kaj bi to pomenilo v primeru grexita? Najprej ne smemo pozabiti, da referendum ni bil niti o evru (75 % Grkov bi obdržalo evro) niti o tem, ali ostati v EU ali ne. Vprašanje je bilo: »Ali hočete, da se ta situacija nadaljuje, ali ne?« Se pravi, da rezultata tudi ne moremo brati kot znak, da so Grki pripravljeni prenašati odrekanje in še več trpljenja za potrditev svoje suverenosti. NE je bil NE njihovi neprekinjeni situaciji, ki je bila situacija varčevanja, revščine itd. NE je bil zahteva po boljšem življenju, ne pa pripravljenost za še več trpljenja in žrtvovanja. (Motiv »pripravljenosti za izredno trpljenje« je nasploh skrajno problematičen.) Drugič, ali ne bi bili Grki v primeru grexita prisiljeni vsiliti niz ukrepov (nacionalizacija bank, višji davki itd.), ki bi enostavno obnovili narodno-suvereno-državno-socialistično ekonomsko politiko? Nič proti takšni politiki, toda ali bi delovala v specifičnih razmerah današnje Grčije, z njenim neučinkovitim državnim aparatom in kot del globalne ekonomije? Tri glavne točke protivarčevalnega načrta Leve platforme, ki navajajo niz »absolutno izvedljivih« ukrepov, gredo takole:

»(1) Radikalna reorganizacija bančnega sistema, njegova nacionalizacija pod družbenim nadzorom in njegova preusmeritev k rasti.

(2) Popolna zavrnitev fiskalnega varčevanja (primarnih presežkov in uravnovešenih proračunov) za učinkovito soočenje s humanitarno krizo, pokritje socialnih potreb, obnova socialne države in izhod gospodarstva iz začaranega kroga recesije.

(3) Uvedba začetnih postopkov, ki vodijo v izstop iz evra in v ukinitev večjega dela dolga. Obstajajo absolutno izvedljive izbire, ki lahko vodijo v nov ekonomski model, usmerjen v proizvodnjo, rast in spremembo v družbenem ravnovesju sil v prid delavskemu razredu in ljudstvu.«

Resnični čudež situacije in eden od redkih virov upanja je, da okoli 70 % grških volivcev kljub kapitulaciji Bruslju še vedno podpira Sirizino vlado – razlaga je, da večina zaznava, da Sirizina vlada v nemogoči situaciji deluje pravilno.

In še dve dodatni specifikaciji:

»Izdelava razvojnega načrta na podlagi javnih naložb, ki bo vzporedno omogočil tudi zasebne naložbe. Grčija potrebuje novo in produktivno razmerje med javnim in zasebnim sektorjem, da bi stopila na pot trajnostnega razvoja. Uresničenje tega projekta bo mogoče, ko bo likvidnost spet vzpostavljena, v kombinaciji z nacionalnim varčevanjem.

Obnova nadzora uvoženih proizvodov na domačem trgu bo oživila in okrepila vlogo malih in srednje velikih podjetij, ki so še naprej hrbtenica grškega gospodarstva. Sočasno bo uvedba nacionalne valute spodbudila izvoz.«7

V vsem tem je težko videti kaj več kot običajni nabor državnointervencionističnih ukrepov: vrnitev k nacionalni valuti, tiskanje denarja, financiranje velikih javnih del, podpiranje domače industrije … Takšni ukrepi lahko delujejo, če so ustrezno preverjeni – toda ali bi delovali v današnji Grčiji, ki ima ogromen tuji dolg zasebnikov in podjetij (ta se ne da ukiniti), gospodarstvo popolnoma vpeto v zahodno Evrope, odvisno od nje in ki je popolnoma odvisna od uvoza hrane, industrijskih in medicinskih proizvodov? Z drugimi besedami, kje, v kakšni zunanjosti bi se znašla Grčija? V zunanjosti Belorusije in Kube? Kot je nedavno zapisal Paul Krugman, priznati je treba, da nihče zares ne ve, kakšne bi bile posledice grexita – to je neznano področje. A eno je vendarle jasno: »Grexit je ime za nič drugega kot za politiko nacionalne neodvisnosti,«8 zato ni čudno, da se nekateri podporniki Leve platforme zatekajo celo k skrajno problematični in (zame) popolnoma nesprejemljivi samooznaki »nacionalni populizem«. (Sicer pa je treba zavrniti oba optimistična mita: mit Leve platforme, da obstaja jasna racionalna pot do grexita in do vzpostavitve nove blaginje, in nasprotni mit – ki ga med drugim zagovarja Jeffrey Frankel –, da lahko Cipras z zvesto uveljavitvijo rešilnega načrta postane novi Lula.9)

Trenutna izbira ni enostavno »grexit ali kapitulacija«: Sirizina vlada se je znašla v izrednem položaju, ko je prisiljena storiti nekaj, čemur nasprotuje. Vztrajati v tako težki situaciji in ne zapustiti igrišča je resničen pogum. Trenutni sovražnik Sirizine vlade ni toliko Leva platforma, temveč tisti, ki jemljejo poraz »iskreno« in resno hočejo igrati na EU-karto. Ta nevarnost postane jasna, če upoštevamo učinek kapitulacije na samo Sirizo: kapitulacija je »odpravila radikalizem preostalih ministrov, kar je privedlo do tega, da so ali nezmožni ali nevoljni (da ne bi razburili trojke) načrtovati naslednji prelom. Poleg tega jih trojka obravnava kot hrčke na koleščku in jih sili v vedno hitrejši tek, da bi uveljavili njene strupene ukrepe. V nekaj dneh so se uklonili in postali nesposobni načrtovati karkoli od tega, kar omenjaš. Še zadnja in ključna točka, trojka vladi premeteno vsiljuje zakonodajo, ki širi in utrjuje njene lastne fevde znotraj države. Enote za boj proti utaji davkov so zdaj vključene v Generalni sekretariat za javne dohodke (za katerega sem razkril, da je last trojke), tako da vlada ne razpolaga več z nobenim orodjem za boj proti oligarhični utaji davkov. Podobno je s privatizacijami. Trojka postavlja nove 'organe', ki jih popolnoma nadzoruje«.10

Je sploh še kakšno upanje? Resnični čudež situacije in eden od redkih virov upanja je, da okoli 70 % grških volivcev kljub kapitulaciji Bruslju še vedno podpira Sirizino vlado – razlaga je, da večina zaznava, da Sirizina vlada v nemogoči situaciji deluje pravilno.

Obstaja tveganje, da se bo Sirizina kapitulacija izkazala ravno za to in nič več ter bo omogočila popolno reintegracijo Grčije v EU kot ponižno bankrotirano članico, tako kot obstaja tveganje, da se bo grexit spremenil v katastrofo ogromnih razsežnosti. V tem primeru ni jasnega a priori odgovora, vsako odločitev lahko retrospektivno upravičijo samo njene posledice. Tisto, česar se moramo bati, ni le nadaljnje trpljenje grškega ljudstva, ampak tudi možnost še enega poraza, ki bo za dolga leta diskreditiral levico, medtem ko bodo preživeli levičarji dokazovali, kako je njihov poraz spet razkril perfidnost kapitalističnega sistema.

1https://opendemocracy.net/can-europe-make-it/stathis-gourgouris/syriza-problem-radical-democracy-and-left-governmentality-in-greece

2Prav tam

3Prav tam

4Prav tam

5Prav tam

6http://www.lrb.co.uk/v37/n15/tariq-ali/diary

7Quoted from https://www.jacobinmag.com/2015/07/tsipras-euro-debt-default-grexit/

8Gourgouris, op.cit.

9Glej http://www.project-syndicate.org/commentary/kim-dae-jung-lula-da-tsipras-by-jeffrey-frankel-2015-07

10Osebno pismo Janisa Varufakisa