Skupine za človekove pravice se soočajo z restriktivnimi zakoni

Organizacije in skupine, ki se borijo za človekove pravice, se soočajo z enim največjih zaostrovanj svojega delovanja. V zadnjem času je namreč več kot polovica držav implementirala mehanizme, ki negativno vplivajo na delovanje tisočih nevladnih organizacij po svetu.

Kot piše Harriet Sherwood v Guardianu, je več kot 60 držav v zadnjih treh letih zasnovalo ali sprejelo zakone, ki omejujejo aktivnosti nevladnih organizacij in civilne družbe. 96 držav je sprejelo ukrepe, ki nevladnim organizacijam ne omogočajo polnega delovanja. »Ta globalen val novih omejitev se širi hitro kot še nikoli prej in predstavlja tektonski premik in zapiranje prostora za človekove pravice. Skoraj vsak teden se pojavljajo novi zakoni za tuje financiranje, omejitve pri registriranju ali združevanju, protiprotestni zakoni ... In v naslednjih letih se bodo še intenzivirali,« pravi James Savage iz organizacije Amnesty International.

Med državami, ki so nedavno omejile delovanje nevladnih organizacij in civilne družbe, so na primer Indija, Kitajska, Rusija, Egipt. Indijska vlada je nevladno okoljsko skupino Greenpeace označila kot protidržavno in blokirala njene bančne račune, deportirala tuje delavce ter preprečila lokalnemu osebju potovanje v tujino. Dovoljenja za več kot 13.000 organizacij so bila razveljavljena zaradi domnevnih kršitev zakona o tujem financiranju. Poonam Joshi iz Ustanove za globalne človekove pravice pravi, da so nevladne organizacije in skupine civilne družbe zaradi novih zakonov ohromljene. »Organizacije potihnejo, nihče si ne želi ustvarjati hrupa. In veliko se jih sooča z novimi birokratskimi bremeni, ki vplivajo na njihove sposobnosti delovanja,« pravi.

Na Kitajskem se bodo morale nevladne organizacije pod novim zakonom registrirati pri policiji in pridobiti dovoljenje za izvajanje aktivnosti ter predložiti letni načrt aktivnosti in proračuna nadzornemu telesu. V Rusiji so »nezaželene« mednarodne organizacije lahko ukinjene. V Egiptu bi nova zakonodaja o terorističnih entitetah lahko obsegala tudi organizacije za človekove pravice in civilno družbo. V Ugandi na primer bo vladno telo lahko zavrnilo ali ukinilo nevladno organizacijo ali skupine civilne družbe – tiste, ki bodo zakone kršili, čakajo kazni in zapor.

A Tom Carothers iz think-tanka Carnegie Endownment pojasnjuje, da zgolj preštevanje omejujočih zakonov ni dovolj za celostno sliko. Omejujoči ukrepi niso le formalne narave, ampak se pojavljajo tudi v neformalni obliki kot zastrahovanje in nadlegovanje. Carothers opozarja, da je rezultat zadušitev neodvisnega prostora – nevladne organizacije si ne upajo več oglasiti in se poslužujejo samocenzure.