Smo že iz krize?

Gospodarska rast v Sloveniji traja že poldrugo leto in je med najvišjimi v Evropski uniji. Formalno torej nismo več v krizi. Da nismo več v krizi, je maja v intervjuju za Mladino dejal tudi finančni minister Dušan Mramor. »Težko bi rekli, da smo v krizi, če imamo 2,6-odstotno gospodarsko rast. Po izračunih urada vlade za makroekonomske analize in razvoj ter tudi po izračunih evropske komisije je naša gospodarska rast nad potencialno, zato ne moremo trditi, da smo v krizi.«

A če je to res, se takoj zastavi vprašanje: zakaj vlada vztraja pri politiki varčevanja? Če nismo več v najhujšem kriznem breznu, čemu prihaja z novimi in novimi zahtevki po zmanjševanju socialne države in plač? Zakaj se ji zdi tako nujno krčenje javnega sektorja? Zakaj vztraja pri sterilnih strukturnih reformah? Zakaj hiti zmanjševati proračunski primanjkljaj? Kako daleč smo torej od resničnega okrevanja? Smo v krizi? Nismo v krizi? Nas politika namenoma zavaja, ker tako lažje upraviči krčenje socialne države in rezanje plač? »Kje smo, je odvisno od definicije,« pravi ekonomist Jože Mencinger.

»Makroekonomski kazalci so boljši ali pa vsaj ne slabši kot pred letom dni. Stopnja rasti je bila v prvem četrtletju letošnjega leta 2,9-odstotna, izvoz raste že od konca leta 2012, rast investicij pa je po hitri lanski rasti spet splahnela. Pričakovanja gospodarstva so solidna, optimizem domačih potrošnikov se povečuje, presežki v trgovinski in plačilni bilanci ostajajo visoki, brezposelnost se zmanjšuje, v proračunih se je do julija nabralo za dvesto milijonov več denarja kot lani, tudi zadolženost v tujini se zmanjšuje, a vse večji del javnega dolga prevzema država.« To so vse pozitivne novice. »Pri skoraj vseh temeljnih makroekonomskih kazalcih smo med prvimi desetimi v evroobmočju,« pravi nekdanji bankir Aljoša Tomaž. Med najboljšimi petimi smo pri rasti BDP-ja, tekočem saldu plačilne bilance, rasti industrijske produkcije, tudi pri urejanju javnih financ. Slabši pa smo pri domačem trošenju (trošenju prebivalstva in investicijah države) in pri brezposelnosti.

V bankah je še 4,2 milijarde evrov slabih terjatev, torej jih je več kot takrat, ko smo začeli sanacijo bank. Trnova pot razdolžitve podjetij še ni končana.

»Vsi ti pozitivni trendi krepijo pogajalsko moč sindikatov, ki upravičeno zahtevajo zmanjšan pritisk na varčevanje pri delavskih pravicah, sploh plačah. Še posebej za javni sektor bo težko upravičevati nadaljevanje varčevalnih ukrepov,« meni ekonomist Aleksander Aristovnik.

Toda, po drugi strani je treba upoštevati, da je slovensko gospodarstvo daleč od stanja pred sedmimi leti. »BDP še za sedem odstotkov zaostaja za letom 2008, naložbe dosegajo samo 60 odstotkov takratnih, število brezposelnih je dvakrat večje, javni dolg je štirikrat večji, le izvoz je za osem odstotkov večji kot pred krizo,« pravi Mencinger. Poleg tega proces razdolžitve podjetij in bank še ni končan. Pri malih in srednjih podjetjih se ta proces šele zares začenja. V bankah je danes še 4,2 milijarde evrov slabih terjatev, torej jih je več, kot pred dobrima dvema letoma, ko smo začeli sanacijo bank.

»Slovensko gospodarstvo se počasi pobira. Ni pa dvoma, da bi bil zagon še večji, če ne bi bilo takšne potrebe po zadolžitvi podjetij,« pravi ekonomist Tine Stanovnik. »Ampak po norem zadolževanju podjetniškega sektorja pred krizo je bilo jasno, da bo zdravljenje ’glavobola’ nekoliko dolgotrajnejše.«

Ključen za zagon gospodarske rasti in njeno hitro rast v lanskem letu je bil izvoz. »Rast je predvsem posledica dobrega poslovanja zdravih slovenskih izvoznikov, ki so konkurenčni na tistih trgih, kjer je ta hip konjunktura,« pravi Marjan Mačkošek, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije. »Zasedenost proizvodnih zmogljivosti je na visoki ravni, prav tako je denarja v bilancah podjetij zelo veliko, kar omogoča višjo rast zasebnih investicije v širjenje proizvodnje – kar pa je nujno, če hočemo povečati dodano vrednost na zaposlenega in ujeti razvojni zaostanek.« Pri čemer je treba razlikovati med zmožnostjo podjetij za investicije in pa željo po investicijah. »Zaradi aktualnih dogodkov, povezanih z Grčijo, Rusijo in Kitajsko, se podjetja še ne odločajo za večje investicije. A to se lahko hitro spremeni.«

Tudi stanje v proračunu se izboljšuje. Dolg države je konec 2014 znašal 80,9 odstotka BDP-ja, povprečje evroobmočja pa je 91,9 odstotka BDP-ja. Proračunski primanjkljaj naj bi letos dosegel 3,3 odstotka, v letu 2016 pa 2,7 odstotka BDP-ja. Primarni proračunski primanjkljaj, pri katerem je izločena cikličnost, je aprila letos glede na april lani prvič po dolgih letih znašal +0,3 odstotka BDP-ja, se pravi, da smo dosegli celo presežek.

Tisto, kar nas opozarja, da še nismo na zeleni veji, je stopnja brezposelnosti. Res da se ta postopno zmanjšuje, vendar je letos ob koncu prvega četrtletja še vedno znašala 9,8 odstotka. Še bolj zbuja skrb sestava delovno aktivnih. »Številna nova delovna mesta so začasna,« pravi Mačkošek. »Ti ljudje ne pridobijo hipotekarnih posojil zaradi svojega statusa, zato se je korelacija med številom delovnih mest in rastjo domače porabe vsaj začasno pretrgala.« Ker so slovenska gospodinjstva med najmanj zadolženimi v EU, se Mačkošku ne zdi smotrno, da bi domačo kupno moč pospeševali z dodatnim zadolževanjem države. »Kajti to bi spet počeli na plečih bodočih generacij.«

Signali, ki kažejo, da smo deloma še vedno v krizi, so po mnenju Gospodarske zbornice povezani z dinamiko v gradbeništvu, zlasti slabimi pričakovanji v naslednjem letu zaradi izpada poslov, saj se izteka stara evropska perspektiva. Poleg tega je kazalnik zaupanja v trgovini v zadnjih dveh mesecih ponovno upadel, trgovina na drobno sicer beleži šibko rast, a je ta še vedno realno za desetino šibkejša kot pred krizo. »Nizke obrestne mere sicer spodbujajo nakup trajnih dobrih, kot so pohištvo in vozila, in res je, da trgovina z vozili končno uživa dvoštevilčno rast, vendar pa je previdnost potrošnikov razumljiva zaradi grške krize. Ne smemo tudi pozabiti, da je slovenski BDP na prebivalca zaradi velika upada v kriznih letih še vedno nižji od tistega v letu 2008. Tako lahko rečem, da smo polovično iz krize, polovično pa še ne. Šele ko bo zaupanje na domačem trgu višje in bodo ljudje začeli kupovati več trajnih dobrin, ne da bi država povečevala svoj dolg zaradi previsoke javne porabe, ne bomo več v krizi,« je prepričan Mačkošek.

BDP še vedno za sedem odstotkov zaostaja za letom 2008, naložbe dosegajo le 60 odstotkov takratnih, število brezposelnih je dvakrat večje, javni dolg pa štirikrat večji.

Gospodarska rast od leta 2014 ni plod vladnih politik, temveč jo poganjata izvoz in pa investicijski cikel, ki je bil sofinanciran z evropskimi sredstvi. Težava je, da se v EU s prihodnjim letom začenja novo sedemletno proračunsko obdobje. To pomeni, da starih sredstev ne bo več na voljo, novi viri pa so na nacionalni ravni še negotovi. Leto 2016 bo zagatno, saj bo državi manjkalo okoli 600 milijonov evropskih sredstev, poleg tega pa vlada po mnenju ekonomista Bogomirja Kovača potrebuje še vsaj dve do tri milijarde evrov za zagon investicijskega cikla. Do tega denarja vlada lahko pride samo z dodatnim zunanjim zadolževanjem. »Izvozno povpraševanje ne more samo nositi bremena srednjeročne rasti. Država preprosto potrebuje tudi druge oblike domačega trošenja,« opozarja Kovač. »Potrebujemo zasuk v dosedanji politiki varčevanja in zaposlovanja, glede plač in socialnih transferjev.« Povedano drugače: imamo razmeroma visoko gospodarsko rast, toda ta rast ni trdna, saj prebivalstvo še ni začelo normalno trošiti za trajne dobrine.

Lani se je potrošnja prebivalstva povečala le za sto milijonov evrov, depoziti v bankah pa za milijardo. To pove, da je prebivalstvo še vedno zelo previdno. »Slovenska gospodinjstva niso nikoli podlegla evforiji zadolževanja in zdaj ustvarjajo kar občutno, morda celo preveliko, presežno varčevanje,« se strinja Stanovnik. Zakaj imajo ljudje denar raje v banki, kot da bi ga vlagali v nakupe trajnih dobrin? Potrošnja je močno povezana s percepcijo prebivalstva. Dokler se ljudje bojijo, dokler jih skrbi za prihodnost, dokler berejo samo slabe vesti, je logično, da so previdnejši in manj trošijo. Vendar, brez potrošnje ne more biti domače prodaje in s tem ne dodatnih delovnih mest in zaslužkov.

Potrošnjo je treba spodbuditi. A kako? Kaj lahko tu storita vlada in centralna banka? »Predvsem naj ne uničujeta optimizma in ne ustvarjata zmede med potrošniki, saj so ti letos manj pesimistični, kot so bili lani, mnogo bolje ocenjujejo svoje finančno stanje in stanje v gospodarstvu, več jih verjame, da so časi za večje nakupe ugodni, enako obotavljivi kot lani pa so pri svojih namerah za večje nakupe,« pravi Mencinger.

Manj ko se vlada in centralna banka vtikata, boljše nam gre. Če ne bi bilo zgrešenih ukrepov vlade in centralne banke bi okrevanje našega gospodarstvo potekalo še hitreje. »Centralna banka je zavozila v letu 2010, saj je zaostrila kriterije kreditiranja, takrat ko bi jih morala sprostiti, vlada pa leta 2012 z Zakonom o uravnoteženju javnih financ, ki je optimizem in trošenje prebivalstva prizadel mnogo bolj in za daljše obdobje kot kriza v letu 2009. Brez ZUJF-a se trošenje ne bi zmanjšalo tako, kot se je,« je prepričan Mencinger, »to na primer kažejo primerjave s trošenjem prebivalstva v Avstriji in na Češkem.«

Če bo prevladalo optimistično razpoloženje, se bo tudi potrošnja povečala. »Raziskave kažejo, da imajo prebivalci Slovenije dokaj pesimistične in negativne percepcije o številnih družbenih fenomenih, pri čemer te percepcije sploh ne temeljijo na realnih dejstvih,« pravi Stanovnik. »Slovenci na primer menijo, da so dohodkovne razlike pri nas zelo velike, v resnici pa so zelo majhne. Takšen vgrajeni pesimizem seveda ni naša posebnost – podobno je tudi v Franciji, in to deluje kot zavora trošenju.«

Logičen pristop pri sestavljanju proračuna je, da se pogleda, koliko bo prilivov, nato pa se temu prilagodijo odlivi. A to je vendarle preveč gospodinjska logika. Državne finance delujejo drugače. Potrošnja nekoga je na drugi strani tudi dohodek tretjega. Na to je že na začetku krize opozarjal ameriški ekonomist Paul Krugman v knjižni uspešnici ’Ustavimo to krizo takoj!’. Vlada Mira Cerarja zanemarja dejstvo, da bi večji izdatki za pokojnine in za socialne izdatke pomenili tudi več (in ne manj) prilivov v državno blagajno. Gleda pač samo prihodkovno stran v fiksnem znesku, kot da ta ni odvisna od izdatkov proračuna. Če bi dali dvesto milijonov več za pokojnine, to ne pomeni, da bi bil tudi za dvesto milijonov večji primanjkljaj, kajti spremenili bi se tudi prihodki proračuna. In obratno. Pametna politika bi namenila več za pokojnine in socialne izdatke, saj je fiskalni množitelj pri teh izdatkih celo večji kot pa pri izdatkih za investicije. Vendar slovenska vlada tega ne namerava storiti.

V prihodnjih dveh letih načrtuje postopno zmanjšanje javnih izdatkov na dobrih devet milijard evrov, kar je na prvi pogled videti spodbudno, vendar če vemo, da bo s tem zmanjšala predvsem investicijsko dejavnost, maso za plače in socialne izdatke, to gotovo ni dobra novica.

»Gre za postopno uveljavitev fiskalnega pravila, ki bo zarezal predvsem v javne plače, socialo in investicije. Tako se pripravlja podlaga, da do leta 2020 dosežemo strukturni primanjkljaj, ki bo največ 0,5 odstotka BDP-ja,« pravi Aristovnik. Je izdatke v enem letu res mogoče zmanjšati za okoli 750 milijonov, ne da bi se to odrazilo v padcu rasti? Aristovnik meni, da ne, še zlasti ne brez ugodnih zunanjih okoliščin. »Če se želi doseči dolgoročna stabilna gospodarska rast, bo treba povečati zasebno potrošnjo in investicije, tudi s pomočjo javnih (nacionalnih in evropskih) sredstev.«

Lani se je potrošnja prebivalstva povečala za sto milijonov, depoziti v bankah pa za milijardo. To kaže, da se ljudje še vedno bojijo in trošijo manj, kot bi lahko.

»Slovenija je dokaz, kako zelo neumna je politika zategovanja pasu,« pravi ekonomist Maks Tajnikar. »Z gospodarsko rastjo so se v prvih štirih mesecih letos javnofinančni prihodki povečali za 6,8 odstotka, odhodki za 0,6 odstotka, javnofinančni primanjkljaj pa se je znižal za 155 milijonov. Z rastjo je Slovenija dobila možnost, da zmanjšuje zadolževanje državnega proračuna, da povečuje državno potrošnjo in znižuje davke. Če upoštevamo multiplikativne učinke povpraševanja, bi bilo najbolje nežno povečevati odhodke proračuna. S tem bi najbolj pospeševali rast in koristili prebivalstvu.« Seveda takšnih stopenj gospodarske rasti, kot smo jih dosegali pred krizo, ne bomo videli prav kmalu. A to je dobro, kajti rekordno visoka rast, kot jo je Slovenija dosegla pred krizo, ni bila naravna, temeljila je pretežno na kreditih in ni bila vzdržna. »Najbrž drži, da smo se na krizo navadili. Postala je normalno stanje. Tako bo tudi vnaprej, saj so časi visokih stopenj rasti mimo, zadovoljni bomo z nihanjem okrog ničle. Pa ne le mi, tudi drugi,« je realen Mencinger.

Slovensko gospodarstvo še ni povsem iz krize, je pa na dobri poti, pravi Tomaž. »Da bomo lahko rekli, da smo res izšli iz krize, bomo morali doseči vsaj tole: domače povpraševanje bo moralo ustvarjati približno polovico rasti BDP-ja, kar pomeni, če bi trošenje prebivalstva naslednjih pet let raslo po letni stopnji dva odstotka, bi ob drugih nespremenjenih pogojih BDP rasel po stopnji med 3 in 3,5 odstotka. Stopnja brezposelnosti bi se morala znižati na pet do največ 7,5 odstotka, prilagajanje proračunskega rezultata je treba peljati prek rasti BDP-ja, šele nato s krčenjem stroškov države in nikakor ne obratno! Predvsem pa je treba normalizirati kreditiranje gospodarstva. Pri spodbujanju trošenja prebivalstva bi Banka Slovenije največ lahko storila s tem, da bi omilila nekatere zahteve pri stanovanjskem kreditiranju.« Glede na nizko zadolženost slovenskega prebivalstva v primerjavi z drugimi evropskimi narodi si naše banke takšno omilitev lahko privoščijo, pa bodo vseeno preživele. »Popolnoma jasno je, da se slabim kreditom ne izogibaš tako, da sploh nič ne kreditiraš.«