Zločin in kazen

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je oglaševalski agenciji James Walter Thompson, alias JWT, bazirani na newyorški Madison Avenue, predhodnici agencij iz TV-serije Oglaševalci, utrnila genialna ideja: anketa. Anketirajmo ljudi! Pošljimo svoje anketarje med ljudi, na domove potrošnikov! Sprašujejo naj jih o tem in onem – o tem, kaj hočejo, kaj kupujejo, kaj imajo najraje, kaj čutijo, kaj mislijo! Tako bomo dobili profile potrošnikov – tako bomo lažje vedeli, kaj jim prodati in kako! Jasno, o tovrstnem anketiranju potrošnikov do tedaj ni bilo ne duha ne sluha. Nihče ga ni jemal resno. Nihče ni v tem videl poti do ljudskih src.

Potem pa se je agenciji JWT utrnila še genialnejša ideja: anketiranje – to novo metodo zbiranja podatkov o kupcih – je ponudila avtomobilski korporaciji General Motors, ki je takoj ugriznila. In ker je imel General Motors, pravi William Davies v knjigi Industrija sreče (The Happiness Industry), tedaj v Evropi že kopico tovarn, je agencija JWT v vsaki evropski državi, v kateri je imel General Motors tovarno, ustanovila podružnico, ki naj bi General Motors oskrbela z zbirkami podatkov o potrošnikih, njihovih navadah, njihovih sanjah, njihovih ambicijah, njihovih pričakovanjih in kar jih je še – s pomočjo anketiranja, se razume.

»To je bil najambicioznejši projekt množičnega psihološkega profiliranja v zgodovini,« pravi Davies. Toda ni šlo gladko. Ljudje se niso pustili anketirati in profilirati. V svoje domove jih niso spustili, tako da so morali potem tekati za njimi po ulicah, v Angliji so številne anketarje, ki so hodili od vrat do vrat, aretirali, v Nemčiji so jim grozili s tožbami, češ da gre za »industrijsko špijonažo«, na Danskem so jih metali po stopnicah. Ljudem se je zdelo noro in nepredstavljivo, da bi popolnim tujcem odgovarjali na intimna vprašanja – ali pa da bi z njimi »delili« svoja nagnjenja, svoje želje, svoja pričakovanja, svoje sanje. Anketarji so na vprašanje: Kako ste kaj, dobili najlogičnejši odgovor: Kaj vas briga?! Ljudje so bili nekooperativni.

Danes gre to povsem gladko. Ljudje so kooperativni in voljni, vedno pripravljeni na všečkanje in »delitev« svojih občutkov, navad, želja, pričakovanj, sanj. In svoje intime – tega, kar jih zadovoljuje, deprimira, motivira ipd. – niso voljni »deliti« le z organskimi anketarji, ki jih kličejo po telefonu ali pa obiščejo na domu, ampak tudi z anorganskimi, kot so Facebook, Google in Twitter, veliki lovilci, zbiralci in procesorji osebnih podatkov.

Dobro znani credo Silicijeve doline drži bolj kot kadarkoli: »Bogu zaupamo – vsi ostali prinašajo le podatke.« Vsekakor – kot še nikoli. Ljudi to, da osebne podatke »delijo« s popolnimi – celo anorganskimi, digitalnimi – tujci, osrečuje in navdaja z brezmejnim optimizmom. Če ne »delijo« tega, kar mislijo in čutijo, zbolijo. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so ljudje to imeli za vdiranje v zasebnost – danes ljudje sami vdirajo v svojo zasebnost.

To, da svojo intimo stalno in neprestano, 24 ur na dan, 7 dni na teden, »delijo« z drugimi, se jim zdi seksi, zato tudi ne preseneča, da je revija Harvard Business pred nekaj leti oznanila, da znanstvenik, ki klasificira, preučuje, analizira in algoritmizira zbirke podatkov (»data scientist«), opravlja »najbolj seksi poklic 21. stoletja«. To je dobro plačan poklic. Drugače kot všečkanje, ki je prav tako poklic, full-time služba, le da neplačana. Danes bi ljudje po stopnicah vrgli tistega, ki ne bi hotel, da z njim »delijo« svojo intimo, s seksualnimi apetiti, afinitetami in preferencami vred.

Pred nami se torej izrisuje obris družbe, v kateri se bo tehnologija odločala namesto ljudi, družbe, v kateri bodo pravno državo, možnost izbire, svobodno voljo, moralo in demokracijo zamenjali algoritmi.

Novi transparentni svet

Ko so hekerji nedavno vdrli v big-data trebuh spletnega portala Ashley Madison in grosistično razkrili osebne podatke prešuštnikov, ki so na tem portalu anonimno »delili« svoje seksualne preference in veselo, magari v globoki ilegali, iskali prešuštniške somišljenike (in somišljenice), so bili mnogi šokirani, zgroženi, osupli, še najbolj tistih – menda – 36 milijonov članov in članic tega spletnega društva anonimnih prešuštnikov (med katerimi – da bi bila »delitev« pikantnejša – najdete ameriške vladne uslužbence, osebe visokega profila, moraliste, slavilce krščanskih in družinskih vrednot ipd.). Kaj so pa mislili? Da bodo ostali anonimni? Mar niso bili njihovi osebni, intimni podatki – z njihovimi seksualnimi preferencami vred – le sreča, ki je čakala na »delitev«?

Anonimnost je zastarel koncept. S psihološkega in tehničnega vidika. To vemo. Psihološko: v dobi velikega, srditega, drastičnega ekshibicionističnega narcizma noče biti nihče več anonimen – ta, ki svoje osebne, intimne podatke »deli« z drugimi (bodisi organskimi ali anorganskimi), avtomatično kliče po pozornosti, slavi, razvpitosti, ogovarjanju, javnem posmehu, škandalu, kompromitiranju, poniževanju, sramotenju, blatenju, medijskem linču, križanju, izsiljevanju, uničenju. In prej ali slej je »deljen«.

Tehnično: anonimnost nima v digitalni dobi, ko je v neposredni bližini londonske hiše, v kateri je George Orwell nekoč pisal roman 1984, kritiko »Velikega brata« (velikega nadzornika, velikega opazovalca, velikega zbiralca osebnih podatkov, velikega bralca človeških misli, hotenj, afinitet, preferenc ipd.), več kot 30 nadzornih kamer, nobene možnosti – vse te osebne, intimne, zaupne podatke, ki jih ljudje puščajo povsod in ki sta jim obljubljeni tajnost in anonimnost, od javnega razkritja vedno ločuje le entuziastični heker, od privatizacije, od poslovne, profitno naravnane »delitve« pa le mrtvo hladni algoritem.

Viktor Mayer-Schönberger in Kenneth Cukier nas v knjigi Zbirke podatkov (Big Data) spomnita, kaj se je zgodilo, ko je ameriški spletni gigant AOL leta 2006 – za potrebe potencialnih raziskav in analiz, ki naj bi dešifrirale najnovejše trende, spremembe okusov in podobne zanimivosti – javno obelodanil 20 milijonov iskalnih nizov, ki jih je v zadnjih treh mesecih sprožilo 657.000 uporabnikov, pri čemer je identitete – imena, naslove, rojstne podatke, številke kreditnih kartic in socialnega zavarovanja, IP-naslove – vseh teh uporabnikov povsem izbrisal, anonimiziral. Le oštevilčil jih je. Toda New York Times je neko povsem anonimizirano osebo – gospo iz Lilburna (Georgia) – eksperimentalno identificiral že po nekaj dneh. Zlahka.

Nekaj podobnega se je zgodilo le dva meseca kasneje, ko je Netflix, ameriški spletni ponudnik zabave (filmov, serij itd.), javno objavil 100 milijonov povsem anonimiziranih podatkov o tem, kaj so njegovi uporabniki zadnje čase rentirali, obenem pa oznanil, da bo tistemu, ki bo na podlagi teh podatkov sistem za priporočanje filmov in serij izboljšal vsaj za 10 odstotkov, izplačal milijonsko nagrado. Nekatere uporabnike so – eksperimentalno, za zgled – spet reidentificirali, na Univerzi Teksas v Austinu pa so celo demonstrirali, da lahko s 84-odstotno verjetnostjo identificirajo uporabnika, ki je svoj rating pritaknil vsaj šestim povsem obskurnim, brezveznim filmom, če pa je na voljo tudi datum, potem je verjetnost 99-odstotna. Anonimnost ne pomaga.

Kar pomeni troje: prvič, nič ni več tako anonimno, da bi se lahko izognilo identifikaciji, drugič, tudi na podlagi podatkov, ki sploh ne izgledajo osebno, temveč povsem nevtralno, naključno, generično in brezosebno, je mogoče identificirati tega, na katerega se nanašajo (brezmejna količina in raz-

nolikost teh podatkov omogočata reidentifikacijo in deanonimizacijo, pravita Mayer-Schönberger in Cukier), in tretjič, vsi podatki – magari na videz hladni, nevtralni in brezosebni – so osebni. In to je veljalo že leta 2006, pred tako rekoč desetletjem, kaj šele danes. Svet postaja transparenten. Sanje Velikega brata, Stasija in Udbe so se izpolnile. Ko so Googlovi avtomobili snemali slovenski »Street View«, so Slovenci to razumeli kot priznanje, kot Googlovo všečkanje.

Prihodnost brez prihodnosti

Ko so hekerji javno razkrili identiteto sicer anonimiziranih prešuštnikov, ki seksualne preference diskretno »delijo« na portalu Ashley Madison, se je – podobno kot ob drugih hekerskih razkritjih osebnih podatkov (afera Sony, afera Fappening) – kakopak zastavilo vprašanje: Kaj je hujše – da osebne podatke, ki jih puščate vsepovsod, skrivaj tržijo in prodajajo oglaševalcem, podjetjem, tajnim službam ipd., ali da jih javno razkrijejo? Kot bi rekel Stalin: oboje je enako hujše. Toda odziv javnosti je bila predvidljiv: Pa saj itak nič ne moremo! Ničesar ne moremo narediti! Slabe plati digitalizacije so tako neizogibne kot sama digitalizacija! Vsi smo na istem! Ni rešitve! Ni alternative! Živimo v steklenih hišah. Evgeny Morozov, avtor knjige Če hočete vse shraniti, kliknite tu (To Save Everything, Click Here), temu pravi »digitalni defetizem«, ki se zelo lepo poda temu novemu steklenemu svetovnemu redu brez alternativ.

Vse »digitalne defetiste«, ki naivno menijo, da nič ne moremo, da digitalne tehnologije ne moremo več obvladovati, da je že prepozno, da smo z njo že v nepovratni simbiozi, da se lahko le predamo, da je vsaka moralna panika odveč, le nevrotični znak nezrelosti in nesposobnosti prilagajanja modernemu življenju, da je presihanje varnosti in zasebnosti neizogibno in tako rekoč evolucijsko nujno ter da je varovanje zasebnosti nesmiselno, ker da živimo v novem, transparentnem, steklenem svetu, ki nas bo itak spremenil na bolje (hej, prešuš-

tniki bodo zdaj dvakrat premislili, preden bodo »grešili«), saj bo tveganja – prav zaradi vse večje transparentnosti – zmanjšal (pa še kaj!), pa je treba vendarle opozoriti, da »junaška« hekerska razkrivanja zbirk podatkov niso le vic ali tabloidni trač, temveč igranje z življenji, pravi Adam Johnson (AlterNet). BBC je namreč poročal, da je med razkritimi prešuštniki tudi okoli 1200 Savdijcev, v Savdski Arabiji pa lahko prešuštnika čaka tudi smrtna kazen, recimo javna obglavitev ali kamenjanje. Neki savdski gej je na Redditu sporočil: »Lahko da me bodo zaradi gejevskega seksa kamenjali.« V Katarju prešuštnika čaka 100 udarcev z bičem, homoseksualca pa ječa – med razkritimi uporabniki portala je 53 Katarcev.

Ergo: nič demokratičnega ni bilo v tem privoščljivem razkritju »vseh prešuštnikov«, ljudi z »dvojnim življenjem«. Steklena hiša postaja vse srhljivejša, vse represivnejša in vse pogubnejša. Toda pri tem hekerskem razkritju se je zgodilo še nekaj, kar so vsi spregledali: hekerska akcija je resda razkrila identiteto oseb, ki so dejansko prešuštvovale, ki so torej svoje partnerje – s pomočjo portala Ashley Madison – res varale, obenem pa je razkrila tudi identiteto številnih oseb, ki dejansko še niso prešuštvovale, ki do tja verjetno še niso prišle in ki so o tem le razmišljale ali fantazirale.

Kar pomeni, da so bile te osebe kaznovane za nekaj, česar sploh še niso storile – za nekaj, kar naj bi šele storile. Če bi kakopak to sploh storile. Kaznovane so bile torej za tisto, kar so le mislile. To nas spomni na Spielbergovo Posebno poročilo, v katerem se policija – karizmatični »oddelek za predzločine« – leta 2054 zanaša na »prekoge«, paranormalne, napol mistične jasnovidce, telepatske bralce oz. napovedovalce prihodnosti, ki lahko predvidijo vsak zločin, tako da potem človeka aretirajo, še preden kaj zagreši. Primejo ga, ko na zločin šele pomisli. »Aretirani ste zaradi prihodnjega umora, ki naj bi se zgodil danes!« Ta, ki ga primejo, o zločinu morda res razmišlja, a ne vemo, če bi ga tudi dejansko zagrešil. Kaznovan je torej za to, kar misli. To, da vpije »Ničesar nisem storil!«, mu ne pomaga.

Ljudi to, da osebne podatke »delijo« s popolnimi tujci, osrečuje in navdaja z brezmejnim optimizmom. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so ljudje to imeli za vdiranje v zasebnost – danes ljudje sami vdirajo v svojo zasebnost.

Z uporabo »prekogov«, ki vidijo prihodnost, skušajo leta 2054 prihodnost prav preprečiti, obenem pa ustanoviti popolno družbo, v kateri kriminal – z »grešnimi«, disidentskimi mislimi vred – ne bo več mogoč, potemtakem povsem transparentno, stekleno družbo brez nasprotovanj, revoltov in alternativ, prihodnost brez prihodnosti, družbo, v kateri je zgodovine konec.

Toda: mar nismo v leta 2054 – v tej transparentni, stekleni družbi brez alternativ, v prihodnosti brez prihodnosti, v družbi, v kateri je zgodovine konec – v resnici že zdaj? Mar algoritmi (»prekogi«), ki na podlagi brezmejnih zbirk podatkov, pametnih tehnologij, kvantificiranja vsega in reduciranja kompleksnosti življenja na grafe predvidevajo in napovedujejo prihodnost, recimo prihodnje odzive kupcev in disidentov ali pa kriminalcev in teroristov, potemtakem njihovo prihodnje obnašanje, ne govorijo o strahu pred neznanim, nepredvidljivim, disidentskim in alternativnim, pred samo prihodnostjo, in obenem o vse strašnejši sli po popolni transparentnosti sveta? Mar ni res, da vsi ti »prekognitivni« algoritmi s tem, ko preprečujejo, da bi se v prihodnosti, magari bližnji, zgodilo kaj neznanega, neprijetnega, nepredvidljivega ali alternativnega, samo prihodnost odpravljajo?

Večni odgovor na vsa vprašanja

William Davies, Evgeny Morozov, Viktor Mayer-Schönberger in Kenneth Cukier drug za drugim ponavljajo, da policija to že počne. V Ameriki odbori za pogojni izpust odločitve o tem, katerega kaznjenca bodo pogojno izpustili in katerega ne, prepuščajo algoritmom, ki z analizo zbirk podatkov ugotavljajo, kateri kaznjenci bodo v prihodnosti zagrešili zločin in kateri ne. V številnih ameriških mestih algoritmi – in posebni programi, recimo Blue CRUSH, ShotSpotter in PredPol – ob asistenci pametnih tehnologij, kamer, senzorjev in detektorjev »razkrivajo«, na katerih ulicah in kdaj se bodo zgodili zločini, tako da lahko policija potem stisne »zločince«, ki naj bi zločin zagrešili, pa četudi ga dejansko še niso in ga morda tudi ne bi, kar je precej kafkovsko. »Ob zadostni količini podatkov in pravih algoritmih bomo vsi postali sumljivi,« pravi Morozov.

Ministrstvo za domovinsko varnost uporablja FAST, program za profiliranje, s katerim nadzoruje vitalne znake, govorico telesa in fiziološke vzorce, ki naj bi izdajali »teroristične« ali pa potencialne disidentske, vstajniške, nepokorniške intence posameznikov. Delodajalci svoje zaposlene »oblačijo« v pametne tehnologije, ki merijo njihovo učinkovitost, pridnost, konkurenčnost ipd., s čimer skušajo predvideti njihovo uporabnost v prihodnosti. Tom-Tom, nizozemska družba za satelitsko navigacijo, je svoje zbirke podatkov prodajala policiji, Facebook se je s svojimi algoritmi že vključil v napovedovanje zločinov in zločincev prihodnosti, o uporabnikih pa ve toliko, da postaja svoja lastna policijska država. Aretiral vas je Facebook se glasi naslov enega izmed poglavij knjige Če hočete vse shraniti, kliknite tu. Amazon zna napovedati, katero knjigo bomo kupili, Google pa nam to, kar iščemo, pokaže, še preden mu povemo, kaj sploh hočemo. »Naloga potrošnikov ni, da vedo, kaj hočejo,« je famozno rekel Steve Jobs.

Pred nami se torej izrisuje obris družbe, v kateri se bo tehnologija odločala namesto ljudi, družbe, v kateri bodo pravno državo, možnost izbire, svobodno voljo, moralo in demokracijo zamenjali algoritmi, družbe, v kateri bo družbena inovativnost tako nemogoča kot zgodovina, družbe brez alternativ, družbe, v kateri bodo o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je moralno in kaj ne, odločali algoritmi, ti anonimni družbeni inženirji, »jasnovidni« varuhi novega transparentnega sveta, ki odpravlja prihodnost in hoče ustvariti prihodnost brez prihodnosti, v kateri se bodo dogajale le predvidene, »znanstveno« napovedane reči, le to, kar bodo hotele tehnologije. Če seveda verjamete, da so algoritmi »čista« in »nepristranska« tehnologija.

Vsi, z Googlom vred, namreč vztrajajo, pravi Morozov, da so algoritmi, ki so sicer velika »poslovna« tajnost (ironično, nekaj povsem netransparentnega!), nevtralni in objektivni, da nudijo nepristranski, neposreden, nediskriminatoren, apolitičen, neideološki in učinkovit vpogled v Resnico, da so torej povsem neodvisni od družbenega konteksta, v katerem so nastali, ali podjetja, ki jih je izdelalo. Algoritmi, ki poznajo odgovore na vsa vprašanja, naj bi bili perfektni odsev Resnice in Realnosti, saj se v njih zrcalijo le brezmejne zbirke podatkov, zbirke človeških preferenc, apetitov in afinitet, tega, kar ljudje hočejo.

Konec zgodovine

In prav tu je trik. Ali bolje rečeno: s tem je krog sklenjen. Algoritme namreč opisujejo tako, kot neoliberalci opisujejo trg: kot perfektni, tako rekoč božanski mehanizem, ki pozna odgovore na vsa vprašanja. Trg je odsev Resnice, zrcalo človeških preferenc, apetitov, afinitet in interesov, tega, kar ljudje hočejo, nekaj povsem nevtralnega, objektivnega in nepristranskega, nekaj, kar je nad politiko, ideologijo, moralo in demokracijo.

Nič ne moremo, trg, najboljši napovedovalec prihodnosti, je brez alternative, pravijo neoliberalci, prepozno je, s trgom smo že v simbiozi, lahko se mu le predamo in prilagodimo. Ne politika, ne ideologija, ne morala – le trg ve, kaj hočemo. Zato moramo pustiti, da misli namesto nas – in da se namesto nas tudi odloča. Trg je moralen in učinkovit, saj prinaša blaginjo, obilje, rast. Zato ga nikar ne regulirajmo! Politika, ideologija, pravna država, morala in demokracija naj ga pustijo pri miru. Če ga bomo regulirali, bomo ustavili razvoj in rast! Raje mu prisluhnimo!

In natanko to pravijo tudi za nove tehnologije, z algoritmi vred: tehnologija ve, kaj hočemo! Prilagodimo se ji! Tehnologija je moralna in učinkovita, saj prinaša blaginjo, obilje, rast! Zato je ne regulirajmo! Politika, ideologija, pravna država, morala in demokracija naj jo pustijo pri miru! Če jo bomo regulirali, bomo ustavili razvoj in rast, saj bomo s tem regulirali neznano, še nerojeno in neodkrito! Raje ji prisluhnimo! »Nacisti so slišali glas tehnologije – informirala jih je o plinskih celicah,« pravi Morozov.

Trg za neoliberalce ni prostor individualne svobode, konkurence in poštenega boja, ampak prostor, v katerem zmagovalci dobijo vse. Google, Microsoft, Amazon, Facebook in podobni tehnogiganti dobivajo vse.

Trg je »nevidni« glas, ki nam pove, kaj hočemo. In ker lahko »znanstveno« predvidi in »objektivno« napove vse naše prihodnje odločitve, je demokracija nepotrebna. Demokracija, politika, morala in pravna država le kvarijo transparentnost sveta, ki jo zagotavlja edinole trg. Algoritmi, ki jih je finančna industrija navdušeno posvojila, so postali nov kronski dokaz, da imajo neoliberalci prav, pa četudi so prav algoritmi – novi urejevalci finančnih trgov, novi »inteligentni dizajn« – svet leta 2008 neusmiljeno pokopali. Neoliberalci so pač prisluhnili algoritmom.

In zdaj nam pravijo: hej, na nemoralnost in destruktivnost tehnologije se boste privadili – tako kot ste se privadili na nemoralnost in destruktivnost trgov! Algoritmi so v očeh neoliberalcev dokaz, da nevidna roka trga res obstaja. S tem je bilo njihove bogoiskateljske odiseje konec. Trg je Bog, utelešenje učinkovitosti, transparentnosti in racionalnosti (in racionalne izbire), vse preostalo – politika, demokracija, morala in pravna država – so le motnje, ki ga dušijo in ustavljajo. Neoliberalizem se je vrnil domov, v Chicago, tja, kjer se je skotil. Ekonomistov »čikaške šole« (Milton Friedman, Gary Becker, George Stigler itd.) ni v petdesetih in šestdesetih, ko so vsi slavili Keynesa in keynesijanstvo, nihče jemal resno. Kar pa so sami jemali osebno.

Ker politika do njih ni kazala nobenega rešpekta, so politiko razglasili za motnjo. Ker so bili odpadniki, so bili prepričani, da morajo biti amoralni, zato so za motnjo razglasili tudi moralo. Ker so se imeli za genije, ki jih ljudstvo ne more dojeti, so za motnjo razglasili še demokracijo. Ker so bili prepričani, da se jim dogaja krivica, so tudi pravno državo razglasili za motnjo. Ker niso imeli nobene avtoritete, so vse ostale ekonomiste razglasili za bebce, svojo ekonomijo pa za »objektivno znanost«.

In ker so živeli v akademski divjini, so slavili svojega Boga – trg, očiščen vsakršne politike, morale in demokracije. Trg, plod čiste znanosti, ki bo zavrgel politiko, moralo, pravno državo in demokracijo, jih bo sprejel in priznal. Tako kot kristjani verjamejo, da se bodo ponovno rodili v Kristusu, so tudi ekonomisti »čikaške šole« verjeli, da se bodo ponovno rodili na trgu.

Najprej so še malo tavali v temi. Še vedno so namreč verjeli, da trg po malem vendarle potrebuje tudi državo, politiko, pravno državo, nekaj pravil in regulacij, ki skrbijo, da trg ostaja odprt in pošten, prostor individualne svobode, ne pa le igrišče orjaških, monopolističnih korporacij. Potem pa jih je leta 1960, pravi William Davies, obiskal Ronald Coase, ekonomski outsider z univerze Virginia, in jih – z razpravo Problem družbenih stroškov – dokončno razsvetlil: trg ni nikoli perfekten, kar pomeni, da je razlika med trgom, ki »deluje«, in trgom, ki »spodleti«, le navadna iluzija. In ker ne moremo načeloma nikoli vnaprej vedeti, katera regulacija bo za trg »dobra« in katera »slaba«, katera bo »produktivna« in katera »kontraproduktivna«, je treba vse regulacije preprosto odpraviti, češ da monopoli niso tako slabi, kot pravijo – če podjetje izkorišča neko drugo podjetje, je lahko tudi dobro.

Coase ni bil ravno obseden z dereguliranim, pasjim, čistim trgom (kaj pa vemo, regulacija je lahko tudi dobra, produktivna), nastopiti je skušal le kot hudičev odvetnik in čikaškim neoliberalcem pokazati, da njihova znanost o čistem trgu še vedno ni dovolj čista, da je torej še vedno polna moralnega, političnega, ideološkega, metafizičnega balasta, toda čikaški neoliberalci so to vzeli smrtno resno. Če monopolisti prinašajo blaginjo, je bodo še več, če jih ne bomo regulirali. Naj rastejo, kolikor morejo! Naj postanejo veliki, preveliki, da bi lahko propadli! Če imamo velike monopoliste, potem se ljudem vsaj ni treba mučiti z odločanjem in izbiranjem. Monopolisti vedo, kaj hočejo – monopolisti se odločajo namesto njih.

In tu je trik: trg za neoliberalce ni prostor individualne svobode, konkurence in poštenega boja, ampak prostor, v katerem zmagovalci dobijo vse. Google, Microsoft, Amazon, Facebook in podobni tehnogiganti dobivajo vse. Zgodi se le še to, kar predvidijo algoritmi. Ostali prinašamo le še podatke. Grešniki so vnaprej kaznovani. Krog je sklenjen. Zgodovine je konec.