»Merila sodobni šoli postavljata OECD in Svetovna banka« 

Če je nekoč veljalo, da ima univerza določeno mero avtonomnosti, je danes ta vedno bolj načeta. Izobraževanje je danes vedno manj »učenje za hojo po poti iskanja resnice« in vedno bolj dresura za učinkovito in konkurenčno sprejemanje temeljnih družbenih pravil. Vse to se dogaja zelo subtilno, a te stvari je mogoče prepoznati in poimenovati, tudi znotraj visokošolskega študija.

Kako bi označili izobraževanje, je to posredovanje znanja s pridihom vzgoje ali gre bolj za način reprodukcije družbenih odnosov, elite, ideologije?

Definicij je veliko, od novejših pristopov mi je najbližji pristop Nizozemca Gerta Bieste, ki govori o treh področjih izobraževalnih ciljev. Prvo področje je kvalifikacija – pridobivanje znanja, spretnosti, veščin; drugo socializacija, ki pomeni uvajanje v režim, red kodov obnašanja in komuniciranja, in tretje, na katero običajno pozabimo, subjektifikacija. Prvi dve področji ciljev sta usklajeni in merita na »uporabnosti znanj in kvalifikacije« v funkciji ohranjanja, obnove sveta, kakršnega si predstavljajo elite, tretje pa pomeni možnosti, ki jih izobrazba ponuja za vstopanje mladih v svet z aktivnim sooblikovanjem in preoblikovanjem družbenih pravil. Ali z besedami Jacquesa Ranciera: socializacija uveljavlja politični, policijski red države, subjektifikacija pa pomeni kritiko, rušenje, preseganje, izstopanje iz tega reda.