Kritika / Dežela tujcev

zadržan

Krik v temi.

Bolj nejasno kot to, zakaj mestjani mislijo, da so v ruralnih, prašnih vukojebinah dobrodošli, je le to, zakaj mestjani mislijo, da lahko v takšnih vukojebinah zbežijo pred preteklostjo. Mar niso videli nobenega izmed številnih filmov, ki svarijo: selitev v vukojebino ni rešitev!

Zakonca Parker, Catherine (Nicole Kidman) in Mathew (Joseph Fiennes), že ne: v puščobno, zaprašeno avstralsko vukojebino, ki ne izgleda kot dobrodošlica, se preselita prav zato, da bi zbežala preteklosti (še vedno ne spita skupaj!), toda ko njuna uporniška otroka, lolitasta hči in mesečni sin, ki hlepita po asimilaciji (seks je vedno najboljša bližnjica), neko noč brez sledu izgineta, takoj prikima tudi nemirna, podivjana, “skrivnostna” narava (vihar!), atmosferska, kvazifeministična ilustratorka “notranjega” delirija obeh zakoncev (njegove posesivnosti, njene ujetosti), ki Deželo tujcev prelevi v terapevtsko srečanje Weirovega Piknika pri Hanging Rocku, v katerem je narava vzela šop deklet, in Antonionijeve Avanture, v kateri je na vulkanskem otoku brez sledu izginila Lea Massari. Če bi mater igrala Naomi Watts, bi rekli – Nemogoče. Če bi jo igrala Meryl Streep, bi sum najprej padel na dinga. Je pa res, da je zgodba tako zaprašena, da bi lahko osumili tudi Agatho Christie.