Kritika / Magdalena Tulli: Motnja

+ + + +

Angelov pogled

Po bogato metaforičnem delu, kjer prebivalci abstraktnega mesta krojijo, prešivajo in parajo svoje drobne usode, se najprej prebijejo novice o zamenjavi oblasti. Potem se od neznanokod na mestnem trgu pojavijo begunci. Oropani svobode, brez sočutja staroselcev, ki se hitro podredijo tistim, ki se preoblečejo v nekakšno novo oblast, čeprav slutimo njihov blef in šmirantstvo. Prišleki potem skrivnostno izginejo: slutimo, da gre za medvojno usodo poljskih Judov, ki jim Magdalena Tulli, poljska pripovednica judovsko-italijanskega rodu, pripada, pri tem pa tudi za usodo vseh, proti katerim se je konstituirala večina. Vseh žrtev raznih čiščenj, izbrisov in pogromov.

Tullijeva v svoji pisavi bogato premešča, kot so premeščene tudi usode njenih literarnih likov. Zdi se, da je vse – trg, poseljen s prišleki, okoliški opazovalci in akterji – gledališki oder. Da so obleke, ki si jih tako zlahka preoblačijo, da so najnižji kar naenkrat oblast sama, da so različne uniforme in našitki deli slabo narejenih gledaliških kostumov. Da samo čakajo, da jih bo oblekel tisti, ki je o moči uniforme ves čas sanjal, torej najbolj ponižan in razžaljen. Da hoče biti vsak kdo drug, in temu primerno amatersko se lotijo svojih vlog; marsikdaj opazimo, da je kuliserija iz lepenke in kosi oblačil na hitro in površno sešiti.

Vendar ta provizoričnost ne jemlje resnosti romanu, čeprav imamo ravno zaradi zastavljenih likov ponekod občutek, da so osmešeni na način srednjeevropske humoristične literature ali vzhodnoevropskih risank. Pripovedovalka se z distance pretika med njimi, se vživlja vanje, s pogledom angela in brezstrastno tke literarno prejo tako, da so vpleteni, že itak tipizirani, le drseči in zasilni označevalci.

Čeprav je tak metafikcijski pristop na videz ležeren, kolikor ni abstrakten, je Motnja v bistvu prizadet roman. Dovolj neozemljen, da je občeveljaven, dovolj sugestiven, da prepoznamo dialektiko med žrtvijo in rabljem, da prepoznamo zasuke, ko se tisti najbolj jezni ob novopridobljeni moči znesejo nad tistimi s še manj moči. Tullijeva ta svet izpisuje z natančnostjo in ostrino, tudi s precej karikature, pretiravanja in zabrisovanja, zato je njena literatura stvar enako pozornega in natančnega bralca.