Kritika / Ur. Boštjan Kocmur, Tamino Petelinšek, Primož Lampič: Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja

Fotozgodovina s spremnimi besedili.

Eksodus civilistov in domobranske vojske ob prihodu partizanske vojske na fotografijah, ki jih je posnel fotografski mojster, tudi sam na begu. Dogodek, ki je bil pol stoletja tabu tema, odpravljena s stavkom ali dvema, je 70 let kasneje zaživel v knjigi. Kar je bodeči šarm zgodovine, ki se neprestano vrača, četudi se vmes zdi, da je v kolektivnem spominu pogubljena.

Že predvojni ateljejski fotograf je v maniri studia ustvarjal predvsem portrete beguncev; ni imel reporterskega očesa, ki bi lovilo fatalne trenutke. Tako tudi ne najdemo prizorov usodnega vkrcanja domobranskih polkov na angleški vlak, ki jih je zapeljal v smrt v Kočevskem rogu. Pač pa delo razkriva izraze na obrazih in sam modus bega, ki ga tvorita dve socialni skupini. Na eni strani so kmetje z družinami, ki so vse svoje naložili na vozove s konji, meščani pa bežijo s kolesi, oprtanimi s kovčki, kdaj tudi z nahrbtniki. Podobe, ki hitijo skozi različna mesta in kraje, skozi gozdove in čez polja tja do avstrijskega zavetja, kjer si postavijo šotore, zakurijo ogenj in se naposled v olajšanju posedejo po travnikih.

Ob pregledovanju gradiva bralec pomisli na moč fotografije, ki iz dogajanja šele napravi dogodke, in na korpus manjkajoče slovenske zgodovine: fotografije ujetnikov, ki jih partizanska vojska strelja pred brezni, trupel civilistov, ki jih spravljajo v Barbarin rov, pogledov eksekutorjev, dela zidarjev, ki grobišče v Hudi Jami zazidajo s sedmimi pregradami …

Kdo ve, morda se tudi to kdaj najde.