Potovanje prekletih

Iz Hamburga je 13. maja 1939 odplula potniška ladja St. Louis, na kateri je bilo 937 potnikov – Judov, ki so skušali zbežati pred Hitlerjem, nacizmom, nasiljem, koncentracijskimi taborišči, smrtjo. Kapitan Gustav Schröder je ladjo usmeril proti Kubi, ki naj bi sprejela vse te begunce. Vsaj tako so vsi verjeli, pravita Gordon Thomas in Max Morgan-Witts, avtorja knjige Potovanje prekletih (Voyage of the Damned).

Toda ko je ladja, ki je Jude peljala v svobodo, priplula do kubanske obale, so kubanske oblasti sporočile, da beguncev ne bodo sprejele, četudi so imeli turistične vizume. Begunci, ki jih z ladje niso spustili, so čakali, čakali in čakali, dneve in dneve, pogajanja so se vlekla in vlekla, agonija se je stopnjevala. Nič ne bo, so naposled sporočile oblasti, beguncev ne sprejmemo! Pod nobenim pogojem, ne sprejmemo jih niti kot turiste niti kot politične azilante.

Nazadnje so kubanske oblasti vendarle sklenile, da sprejmejo 29 potnikov – štiri Špance, dva Kubanca, 22 Judov, ki so imeli ameriške vizume, in osebo, ki je skušala iz obupa narediti samomor, zaradi česar je pristala v havanski bolnišnici. Vse druge so zavrnile. Spokajte! Kapitanu ni preostalo drugega, kot da je izplul in ladjo, ki naj bi se vrnila v Evropo, obrnil proti Ameriki, misleč, da bo potnike sprejela vedno odprta ter do imigrantov in beguncev prijazna »dežela svobodnih«, toda tudi ameriške oblasti, ki so še malo prej pritiskale na kubanske (sprejmite jih!), so judovske begunce zavrnile, češ da so kvote za begunce iz vzhodne in južne Evrope že presežene. Ladja se ob floridski obali ni smela niti zasidrati, zato je kapitan celo razmišljal, da bi nalašč »nasedel«, da bi lahko Judje zbežali na kopno, toda za petami je imel ves čas ameriške ladje, zaradi česar ni imel nobene možnosti.

Pri poskusu prečkanja evropskega zidu je samo letos umrlo desetkrat več ljudi kot pri prečkanju Berlinskega zidu v vseh letih.

In ko se je izkazalo, da beguncev niti kanadske oblasti, ki so slovele po antisemitizmu, ne bodo sprejele (če bi bili begunci kristjani, bi šli skozi), je kapitan ladjo obrnil proti Evropi, toda ne proti Nemčiji, ampak proti Belgiji – 17. junija so se begunci izkrcali v Antwerpnu. Nekaj jih je vzela Britanija, nekaj Francija, nekaj Nizozemska in nekaj Belgija. Težava je bila v tem, da so nacisti kmalu zatem vse te dežele – razen Britanije – okupirali, Jude pa deportirali v koncentracijska taborišča, v žrelo holokavsta, med plinske celice in krematorije.

Četrtino judovskih beguncev z ladje St. Louis je vzel holokavst, slišimo v dokumentarcu Potovanje ladje St. Louis (The Voyage of the St. Louis), posnetem leta 1995, ko so bili nekateri preživeli z ladje še živi, tako da lahko iz prve roke slišite, kako so jim med enomesečnim iskanjem svobode in varnosti vsi zapirali vrata in kako so se jim potem, po vrnitvi v Evropo, odprla vrata v pekel. Pekel niso le tisti, ki ti strežejo po svobodi, varnosti in življenju, ampak tudi oni, ki ti ne odprejo vrat. Ali pa jih tako zaloputnejo, da padeš nazaj v morje – in utoneš.

Rimejk pekla

Danes brutalnih dogodkov – tragedij, kriz, nasilja, humanitarnih katastrof, terorja, vojn ipd. – ne merimo več z razsežnostmi nacističnega holokavsta. Zdaj smo nad tem – boljši, pametnejši, humanejši, bolj civilizirani. Holokavstu smo že davno rekli: nikoli več! Koncentracijskim taboriščem, plinskim celicam in krematorijem tudi. Vse to je le še mučna preteklost, na katero se spomnimo ob kakšni okrogli obletnici, sicer pa se nas to ne tiče. Le zakaj bi se nas, če pa smo vse to tako superjunaško presegli?

Da bi danes storili, kar so tisto poletje leta 1939 storile kubanske, ameriške in kanadske oblasti, ko so Jude, ki so bežali iz pekla, odrinile nazaj v pekel? Nemogoče! Nepredstavljivo! Ne pride v poštev! To, kar so storile kubanske, ameriške in kanadske oblasti, je bilo tako, kot če bi danes ljudi, ki bežijo iz sirskega, afganistanskega, iraškega, libijskega, somalskega, malijskega, eritrejskega pekla, odrivali nazaj v pekel. Ali kot če bi begunce apatično zavračali. Ali kot če bi jih po prebegu ali izkrcanju prijeli in deportirali tja, od koder so prišli. Ali kot če jim ne bi hoteli dajati vizumov. Ali kot če jim ne bi hoteli odpreti vrat. Ali kot če jih z morja ne bi pustili na kopno. Ali kot če bi jih prepuščali pogubnemu blodenju po morju. Ali kot če bi meje utrjevali, tako da bi begunci agonično čakali pred zidovi in bodečo žico. Ali kot če bi države odgovornost za sprejetje beguncev prelagale druga na drugo. Ali kot če bi se sklicevali na kvote, češ da smo jih že presegli. Ali kot če bi rekli, da bomo sprejeli le kristjane. Res, nepredstavljivo!

Jasno, dogaja se natanko to. Ponavlja se leto 1939. Tu so begunci, ki bežijo iz sirskega, iraškega, afganistanskega, libijskega, somalskega, malijskega, eritrejskega pekla, a jih odrivajo nazaj v pekel. Tu so ladje in gumenjaki, ki blodijo po Sredozemskem morju. Tu so evropske države, ki se sklicujejo na že davno presežene begunske kvote in ki odgovornost za sprejetje beguncev prelagajo druga na drugo, obenem pa kar tekmujejo, katera se bo beguncev prej – in z bolj populistično argumentacijo – znebila. Tu so vrata, ki se ne odprejo. Tu so zavračanje in deportacije. Tu so zidovi in bodeča žica, ki jih gradijo in raztegujejo – od Madžarske do Amerike, če hočete. Tu so robocopi, ki begunce – z ženskami in otroki vred – odganjajo s pendreki in solzivcem. Tu je teroriziranje ljudi, ki bežijo prav pred terorjem. Tu so trupla v Sredozemlju. Tu je Evropa, ki je svojo ekonomijo gradila na priseljenski delovni sili, zdaj pa priseljencem zapira vrata. Tu so napovedi represivne zakonodaje, ki naj bi ilegalno prečkanje meje kaznovala z zaporom. Tu je Britanija, ki zapravlja milijone, da bi beguncem v Calaisu preprečila vkrcanje na evrovlak. Tu je Češka, ki je Nato pozvala, naj zapečati schengensko mejo. Tu je Poljska, ki zavrača begunce, češ da pričakuje begunski val iz Ukrajine. In tu je slovaška vlada, ki je rekla, da bo sprejela le kristjane. Begunce naj pač sortira Bog.

Lejla Irgl, magistra jezikoslovja in teologinja (sestra poslanke Eve Irgl), ki je tvitnila »Vstopnica v Slovenijo naj bo krstni list«, in novinar Sebastjan Erlah, Meškov nagrajenec, ki je Irglovo s svojim tvitom še nadgradil (»Dovoliti približanje meji zgolj na 500 m. Kar je več, vse postreliti, Bog bo že poznal svoje«), sta kakopak poskrbela, da bodo ljudje še naprej zamenjavali Slovaško in Slovenijo, toda s svojima križarskima »budnicama« nista imela sreče: takoj zatem so v Avstriji, nedaleč od madžarske meje (in ne ravno blazno daleč od Slovenije), našli zapuščen tovornjak, v katerem je bilo 71 trupel – moških, žensk in otrok. Zadušili so se. Niso imeli krstnega lista. In Bog jih ni prepoznal. Malce prej so reševalci ob libijski obali priskočili na pomoč ladji, na kateri so odkrili več kot 50 trupel – potniki so vdihavali strupene hlape, ki so uhajali iz motorjev, in se zadušili. Tudi oni so bili brez krstnega lista. In tudi njih Bog ni prepoznal.

Zakaj so se evropske vlade tako slabo odzvale na letošnji poletni begunski cunami? Čakale so, da ta strašni problem reši kak genialni, junaški, podjetni, inovativni posameznik.

Tistim, ki zdaj, v času najmnožičnejšega begunskega eksodusa po II. svetovni vojni (v svetu je trenutno 60 milijonov beguncev), pravijo, da bi moral begunce sortirati Bog, je treba reči to, kar je v TV-seriji Zahodno krilo desničarki, ki je trdila, da je homoseksualnost nekaj ogabnega, ker tako pravi Biblija, rekel fiktivni ameriški predsednik Jed Bartlet: »Svojo najmlajšo hčerko bi rad prodal v suženjstvo, saj to Biblija odobrava. Študira na Univerzi Georgetown, tekoče govori italijansko in mizo vedno lepo pospravi. Koliko mislite, da bi iztržil zanjo? In ko sva že ravno pri tem, bi vas vprašal še nekaj. Leo McGarry, šef mojega kabineta, hoče na vsak način delati tudi na sabat. Toda Biblija povsem jasno pravi, da ga je treba usmrtiti. Sem moralno zavezan, da ga ubijem kar sam, ali bo dovolj, če pokličem policijo? In glede na to, da je v tem mestu toliko športnih fenov, bi vprašal še tole: če se dotikaš kože mrtvega prašiča, se umažeš. Tako pravi Biblija. Ali lahko igralci moštva Washington Redskins igrajo nogomet, če si nataknejo rokavice?«

Belčevo breme

Nekateri bi zdaj oba, Erlaha in Irglovo, prepustili pristojnim organom, ker sta razširjala sovraštvo, toda precej bolje bi bilo, če bi ju – v paketu s slovaško vlado – poslali na obvezno ekskurzijo v Auschwitz in cerkev svetega Urha, da bi izvedela, kako so med II. svetovno vojno končali tisti, ki niso imeli krstnega lista.

Tistim, ki pravijo, da je holokavst le še stvar muzejske preteklosti, da ga je Evropa že davno presegla in da ni več tako slepa kot v času nacističnega holokavsta, pa je treba reči: premislite še enkrat! Jude so ubijale strašljiva, strupena ideologija, koncentracijska taborišča, plinske celice in krematoriji. In zdaj pomislite: ali strupena, strašljiva retorika, s katero se nekateri spravljajo nad ljudi, ki bežijo iz pekla (teroristi! barbari! največja nevarnost za Evropo! brez krstnega lista!), ne spominja na strašljivo, strupeno ideologijo, ki naj bi jo že presegli in muzealizirali? Mar ni čudno, da Evropa – pojem civilizacije, humanizma, blaginje, razumevanja, tehnološkega napredka ipd. – ob beguncih še vedno najprej pomisli prav na tako retrogradno stvar, kot so taborišča, v katera naj bi jih strpali (v mizerne, nevzdržne razmere, ki naj bi jih odvračale od priseljevanja)? Mar tovornjaki in ladje, na katerih se agonično – res do smrti – dušijo begunci, ne spominjajo na nacistične plinske celice? In mar azilni, begunski centri, ki jih nemški neonacisti in nativisti tako sadistično požigajo, ne spominjajo na nacistične krematorije?

Te asociacije so tako mučne, kot je mučna sprevrženost, ki ji je podlegla Evropa, v kateri pa milijoni ljudi, ki bežijo iz pekla, še vedno vidijo upanje in rešitev, kar pa ne govori o tem, kako fajn je Evropa, temveč o tem, kako hudo, kako peklensko, kako kalvarično, kako katastrofalno in kako neznosno je tam, od koder bežijo. In glede na to, kako zelo se je Evropa v preteklosti in polpreteklosti stegovala po Afriki in Bližnjem vzhodu, kako je te dežele spreminjala v svoje kolonije, svoja ozemlja, svoje eksklave, kako jih je anektirala, kako jih je potujčevala, pokristjanjevala, pustošila in silila v »kulturno« asimilacijo, kako jih je »civilizirala«, kako je domačine – v slogu Kiplingove imperialistične poeme Belčevo breme (The White Man's Burden, 1899) – prelevila v motorje svoje gospodarske rasti in kako je njihovo razglasila za svoje, bi lahko rekli, da se vsi ti afriški in bližnjevzhodni begunci v resnici vračajo le domov. Če bi na meji rekli, da so prišli zgolj po pokojnine očetov, dedov in pradedov, bi bilo to več kot ironično.

Evropski zid

Naj nas spomnim, kaj je v bližnji preteklosti veljalo za največjo in najhujšo evropsko grozoto: Berlinski zid. Berlinski zid, ozaljšan z bodečo žico in stražnimi stolpi, je bil simbol vsega najslabšega – represije, tiranije, totalitarizma, železne zavese, »temne strani Meseca« in kar jih je še. Ko so ga leta 1989 porušili, so vsi brezmejno slavili. To je bil pravi triumf človečnosti.

Če je bil v Evropi kdaj konsenz o čem, potem je bil o tem, da mora Berlinski zid na smetišče. Ne brez razloga: pri poskusu prečkanja Berlinskega zidu je med letoma 1961 in 1989 umrlo kar 136 beguncev. Tako pravijo uradne statistike. 136! Moških, žensk, starcev, stark, otrok, pretežno Vzhodnih Nemcev. No, drugi preštevalci trdijo, da jih je umrlo še več, bodisi 222, 235, 245 ali celo 251. Kar je ogromno.

Namesto da bi Evropa beguncem odpirala legalne, varne, alternativne poti, odpira poti le »trgovini z ljudmi«. Kar pa je povsem v skladu z neoliberalnim duhom časa.

Nekatere so pri poskusu prečkanja ustrelili, drugi so se zadušili ali smrtno ponesrečili, recimo pri padcih iz višjih nadstropij (ali iz balona), tretji so utonili – z otroki vred. Stražarji bi jih lahko rešili, pa jih niso. Nekateri so naredili samomor, ko so ugotovili, da jim pobeg ne bo uspel, druge je pri poskusu prečkanja zadel vlak, tretje pa kap. Berlinski zid je bil pošast, ki je pogoltnila 251 ljudi.

Pri poskusu prečkanja evropskega zidu je samo letos umrlo že več kot 2300 ljudi. Dva tisoč tristo! To pomeni, da je pri poskusu prečkanja evropskega zidu samo letos umrlo desetkrat več ljudi kot pri prečkanju Berlinskega zidu v vseh letih. Pri prečkanju Berlinskega zidu kakšno leto ni umrl nihče. Evropski zid nima te sreče. Od leta 2000 pa do danes je pogoltnil že več kot 25 tisoč beguncev. Predlani jih je umrlo 600, lani več kot 3000, letos pa toplih mesecev, idealnih za »potovanje prekletih«, še ni čisto konec.

Sliši se neverjetno, toda evropske meje so bolj hladnovojne od hladnovojnih, bolj železne od železne zavese in pogubnejše od Berlinskega zidu. Še neverjetneje: evropskega zidu nihče ne razglaša za grozoto ali pošast, ki jo je treba takoj porušiti in vreči na smetišče, pa četudi na leto pogoltne desetkrat več življenj, kot jih je Berlinski zid pogoltnil v vsej svoji karieri. In seveda, za smrt beguncev, ki jih je vzel evropski zid, niso nikomur sodili, nobenemu premieru, nobenemu politiku, nobenemu notranjemu ministru. Ko je padel Berlinski zid, so nekaterim vzhodnonemškim uradnikom in ministrom, odgovornim za umiranje pri Berlinskem zidu, vendarle sodili. In tudi obsodili so jih.

Danes je drugače. Evropski zid dobiva nove in nove prizidke, gradnja zidov, ki naj bi bogati, razviti sever ločevali od globalnega juga, pa je itak hit. Donald Trump, republikanski predsedniški kandidat, napoveduje gradnjo orjaškega, neprehodnega in neprebojnega zidu vzdolž celotne ameriško-mehiške meje, »večjega od Kitajskega zidu« (na ameriško-mehiški meji, ki je grozota zase, je letos umrlo »le« 105 ljudi), tako da Mehičani, ki so v Trumpovih očeh samo kriminalci, morilci in posiljevalci, ne bi več mogli ilegalno v Ameriko. Pred leti politika, ki bi kvasil takšne traparije, ne bi nihče jemal resno, danes pa Trump velja za »politično senzacijo«. Kar je bilo še malo prej nesprejemljivo, je zdaj sprejemljivo. O zgražanju, kakršnega je bil deležen Berlinski zid, ni več ne duha ne sluha.

Zato ni čudno, da v Evropi sodno preganjajo le »tihotapce ljudi« in »trgovce z ljudmi«, organizatorje begunskih mrež, pa četudi njihovo početje ni nič bolj sprevrženo od početja Evrope, ki očitno temelji na predpostavki, da so do azila upravičeni le tisti, ki prečkanje sredozemskega zidu preživijo. Kdor umre, pač ne dobi azila. Ko se evropske države prepirajo o begunskih kvotah, ves ta trušč prekrije resnico: da si bodo »delile« le tiste, ki bodo »potovanje prekletih« preživeli. Kot da je prečkanje Sredozemlja zgolj nov resničnostni šov, nov gladiatorski šport, nova verzija Iger lakote. Da bi bilo vse skupaj še spektakularnejše, so evropske vlade napovedale še strožje in še tesnejše varovanje evropskega zidu (tudi zaprtje evropskih meja, strožjo imigrantsko zakonodajo, reguliranje pretoka ljudi ipd.), tako da bi bili begunci ja prisiljeni iskati še nevarnejše, še bolj tvegane in še smrtonosnejše poti, kar je recept za spektakel smrti, naslovljen Ničelna toleranca do izgube življenj v Sredozemskem morju. Zakaj bi morali begunci tvegati življenje, da bi bili upravičeni do azila? Kdo tu trguje z ljudmi? In s smrtjo? Namesto da bi Evropa beguncem odpirala legalne, varne, alternativne poti, odpira poti le »trgovini z ljudmi«. Kar pa je povsem v skladu z neoliberalnim duhom časa: profit ima prednost pred ljudmi, trgovina ima prednost pred življenjem.

Doba neoliberalnih ikon

Ko je Haiti 12. januarja 2010 stresel apokaliptični potres, v katerem je umrlo nekaj sto tisoč ljudi, je prvi na pomoč priskočil John Travolta. Vsaj tako se je zdelo. Z zasebnim letalom, otovorjenim z zalogami hrane in zdravil (in s scientologi, ki travme – z gangreno vred – zdravijo z »močjo dotika«), je pridrvel, pristal, poveljeval kot kak general, mahal z velikodušnostjo in junaško delil dobrine. Številna letala človekoljubnih organizacij, specializiranih za takšne katastrofe, so medtem v zraku čakala na dovoljenje za pristanek. Travolta je imel prednost pred njimi. Še več: Travolta jih je zasenčil. Vsi drugi – človekoljubne organizacije, reševalne ekipe, druge države ipd. – so bili nepotrebni: problem je že rešil Travolta.

In Travolta ni edini, ki rešuje velike svetovne probleme, pravijo avtorji zbornika Doba ikon (Age of Icons), ki sta ga uredila Gavin Fridell in Martijn Konings: Bono rešuje afriški dolg, Bob Geldof afriško revščino, Bill Gates afriško epidemijo aidsa, George Clooney krizo v Darfurju, Madonna revščino malavijskih otrok, Leonardo DiCaprio podnebje, Matt Damon afriško vodo, Angelina Jolie afriške sirote, Kim Kardashian trgovino z afriškimi »krvavimi« diamanti, Demi Moore globalno prostitucijo in tako dalje – vse do Jima Carreyja, ki v tretjem svetu rešuje pridelavo riža.

Kot da so Afriko ustvarili zato, da bi jo lahko reševali filantropski zvezdniki, saj to iz njih potegne tisto »najboljše«. In trg so si lepo razdelili. Ali bolje rečeno: razdelili so si probleme. Vsak rešuje svojega. Pri tem vedno ustvarijo vtis, da so probleme tudi rešili – da so torej zmagali, da je misija uspela, da je cilj dosežen. Le kako bi lahko globalnim zvezdnikom, ki so utelešenje uspeha in ustvarjalnosti, kaj spodletelo? Zato vedno oznanijo: revščina se je zmanjšala! Lakota tudi! In ekonomska neenakost prav tako! Problemi izginjajo! Kar seveda ni res: prav v zadnjih desetletjih se je ekonomska in socialna neenakost rekordno povečala – v Afriki in na Bližnjem vzhodu še toliko bolj!

Filantropski zvezdniki, ki igrajo vlogo nevladnih organizacij, nove ikone postdemokratičnega in postpolitičnega sveta (te demokracije brez demokracije, te politike brez politike), novi globalni diplomati, iznajditelji sreče, naivno prepričani, da lahko vse probleme rešijo z emocijami, empatijo in karizmo (samo pokažejo se, pa problem izgine!), s svojim početjem povsem očitno utrjujejo, poveličujejo in razširjajo glavne neoliberalne mite: prvič, mit o velikodušnih, sočutnih, vsevednih, vsemogočnih, benevolentnih zahodnjakih, ki se zavedajo »belčevega bremena«, drugič, mit o genialnem, junaškem, odločnem, pogumnem, podjetnem, samoiniciativnem, inovativnem posamezniku, ki ne potrebuje počasne, utrujene, hladne, apatične in birokratske države, da bi rešil vse svetovne probleme, tretjič, da je mogoče probleme, ki so jih ustvarile neoliberalne politike, rešiti z neoliberalnimi politikami, in četrtič, mit o tem, da je ekonomsko in socialno neenakost mogoče odpraviti, ne da bi spremenili (neoliberalne) ekonomske politike, ki to ekonomsko neenakost ustvarjajo. Zato o Afriki nikoli ne govorijo Afričani, ampak Joliejeva, Bono in Geldof. Zato Bono, ko govori, da je »Afrika priložnost za vlaganje in rast« in da »Afričane iz ekstremne revščine lahko reši edinole trgovina«, zveni tako, kot da citira Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad, ki že leta trobita, da vsak problem terja tržno rešitev, trg pa je itak univerzalnejši od demokracije, tako da so vse politične alternative nepotrebne. In zato so za vse afriške in bližnjevzhodne probleme vedno krivi korupcija, tirani, teroristi in fundamentalisti.

Filantropski zvezdniki nenehno govorijo o boljšem svetu, o spremembi sveta, ki menda neizbežno prihaja, toda s svojim početjem le rešujejo status quo, saj z medijskim poziranjem oziroma dobro koreografiranim poenostavljanjem sveta, ki ga prodajajo kot junaško reševanje svetovnih problemov, našo pozornost preusmerjajo od dejanskih ekonomskih korenin revščine, ekonomske neenakosti, nepravičnosti, katastrof, nasilja in terorja, ki Afričane in Azijce poganjajo v beg.

Politika brez politike

In tu je ključ, če ste že ravno spraševali, zakaj so se evropske vlade tako slabo, tako počasi in tako zmedeno odzvale na letošnji poletni begunski cunami: čakale so, da ta strašni problem reši kak genialni, junaški, podjetni, inovativni posameznik! Ko ste gledali začudene obraze evropskih politikov, ste imeli občutek, kot da se sprašujejo: pa kje so Travolta, Bono in Angelina Jolie? Morali bi že biti tu! Stebrom evropske politike je neoliberalna mitologija že tako stopila v glavo, da se jim zdi, da lahko »nemočno« državo v vseh vlogah zlahka nadomestijo junaški, zapeljivi, optimistični privatniki, neizvoljeni »geniji«, ki imajo prednost pred demokracijo.

Ponavlja se leto 1939. Tu so begunci, ki bežijo iz pekla. Tu so evropske države, ki se sklicujejo na že davno presežene begunske kvote.

To tudi pojasni, zakaj evropski politiki kar niso mogli verjeti, da se to, kar se dogaja, res dogaja: filantropski zvezdniki s svojim »reševanjem« vse probleme – z begunsko krizo vred – tako poenostavijo, da v očeh politikov izgledajo irealno, celo fiktivno.

In seveda, to tudi pojasni, zakaj so bili evropski politiki, ki bi jih infarkt, če bi jim kdo povedal, da je Libanon, ki ga je le za dvakrat ali trikrat več kot Slovenije, doslej sprejel že 1,2 milijona beguncev, nad poletnim begunskim cunamijem tako presenečeni, navsezadnje, v njihovih paničnih očeh je pisalo: kako je to mogoče? Od kod vse te množice beguncev? Kar pomeni, da se evropski politiki sploh ne zavedajo pogubnih učinkov neoliberalnih politik, ki jih sami prakticirajo, da se torej ne zavedajo, da je globalni sever tako bogat, ker je globalni jug tako reven, in da mora, kot pravi Slavoj Žižek v Nasilju, nekje – na globalnem jugu – obstajati sistemsko nasilje, da bi bilo udobno življenje drugje – na globalnem severu – sploh mogoče. Ko jim kdo reče, da ljudje iz Afrike in z Bližnjega vzhoda bežijo zaradi terorja Islamske države (ko torej nasedejo »fascinirajoči vabi subjektivnega nasilja«, kot bi rekel Žižek), so blaženo pomirjeni, toda teror je le neposredna posledica neoliberalnih politik in neoliberalnih vojn, ki – v znamenju slogana »ne manj, ampak več kapitalizma« – potekajo v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Še več: teror ne nadomešča le politike, ki izginja, ampak nastopa tudi kot kritik neoliberalnih politik.

Afrika in Bližnji vzhod, ki sta dokaz, da neoliberalne politike ne morejo rešiti problemov, ki jih same ustvarjajo, in ki ju finančne elite potrebujejo natanko taka, kot sta (rezervoarja cenene, nezahtevne, nesindikalizirane, konkurenčne, pogrešljive delovne sile), sta le odlagališči posesivnih neokolonialnih in neoliberalnih fantazij, iz katerih rastejo ekonomska neenakost, socialni kaos, krize, antidemokracija, vojne, klavnice, teror in begunci, ki so voljni v nemogočih in nečloveških razmerah prepotovati na tisoče kilometrov in pretrpeti vsa ponižanja, da bi prišli čim, čim, čim dlje stran. Mar vi ne bi?

Nič, tistemu tvitu o krstnem listu bi se odlično podal Geldofov štikel Do They Know It’s Christmas.