Javno-zasebni manevri

Študentske organizacije skušajo urediti svoj formalno-pravni položaj. Študentski funkcionarji so se zato odločili, da Študentsko organizacijo Slovenije (ŠOS) uvrstijo med pravne osebe zasebnega prava. Kot pojasnjujejo, so se za ukrep odločili zaradi vprašanj, ki so se začela v zadnjem času pojavljati pri urejanju študentskega organiziranja. Veljavni zakon o skup-

nosti študentov študentske organizacije uvršča med pravne osebe, a ne definira njihovega natančnega pravnega položaja. Pri ŠOS so sklenili, da bo najbolje pravne nedorečenosti odpraviti z jasno definicijo v temeljnem aktu, ki ga poznamo pod imenom študentska ustava. Vanjo so preprosto zapisali, da so oseba zasebnega prava.

ŠOS svojo odločitev upravičuje s formalno-pravnimi utemeljitvami dr. Gorazda Trpina, ki je organizacijo v eni izmed svojih knjig uvrstil med osebe zasebnega prava. A vsi se ne strinjajo z utemeljitvami študentskih funkcionarjev. Profesor upravnega prava dr. Rajko Pirnat poudarja, da študentski funkcionarji ne morejo samovoljno določati svoje pravne subjektivitete, ampak lahko takšno spremembo vpeljejo zgolj s spremembo zakona o skupnosti študentov. Toda zakonska definicija pravnega statusa študentskih organizacij ni jasna. Računsko sodišče pojasnjuje, da bi morali v takšnem primeru upoštevati enotno stališče pravne teorije. Ta denimo s sodbo vrhovnega sodišča dokazuje, da slovenski pravni sistem ŠOS in vse njene entitete prišteva med osebe javnega prava.

A zakaj si pravzaprav študentski funkcionarji tako vneto prizadevajo za zasebni in ne javni status? Kot poudarja Pirnat, med obema vrstama pravnih oseb obstajajo ključne razlike v pravnem položaju. Pri osebah javnega prava je financiranje zagotovljeno predvsem iz javnih virov, članstvo v njih pa je prisilno. Zato so zavezane delovanju v javnem interesu in omogočanju dostopa do informacij javnega značaja. Pri zasebnih organizacijah je smoter delovanja drugačen. Osebe zasebnega prava primarno delujejo glede na zasebne interese prostovoljno pridruženih članov in se financirajo pretežno iz zasebnih sredstev. Zato organizacije niso zavezane zagotavljanju dostopa do informacij javnega značaja, prav tako jih ne more nadzorovati računsko sodišče. Zasebne gospodarske združbe se lahko, drugače od javnih, sklicujejo na poslovno tajnost in s tem zainteresirani javnosti morebiti prikrivajo svoje poslovanje.

Zato ni nobeno presenečenje, da bitke za politično-poslovno interpretacijo pravnega položaja študentskih organizacij trajajo že lep čas. Pred leti se je denimo Študentska organizacija Univerze v Mariboru pritožila nad odločitvijo urada informacijskega pooblaščenca, ki ji je naložil objavo informacij javnega značaja. Takrat ni želela javno razkriti podatkov, povezanih z volilnimi postopki. Podobno se je zapletalo s sestrsko Študentsko organizacijo Univerze na Primorskem, ki javnosti ni želela razkriti poslovnih bilanc. Obe sta se v pritožbah neuspešno sklicevali na zasebno pravno subjektiviteto. Pri tem sta, kako pomenljivo, uporabili domala identične formalno-pravne utemeljitve, kot jih danes ponuja ŠOS.

Zgodovina interpretacij se torej ponavlja, zasebni interesi študentskih funkcionarjev na račun javnih pa tudi.