Christian Kroupa, elektronski producent in didžej

Čeprav je na začetku septembra objavil šele prvo solistično vinilko, poznavalci v njem vidijo najresnejšega kandidata med domačimi elektronskimi producenti, ki bi mu z glasbo lahko uspelo ustvariti resno kariero. Za večino producentov in didžejev je ukvarjanje s takšno glasbo zaradi specifik tukajšnje plesnoelektronske scene, ki jo pestijo skoraj popolno pomanjkanje infrastrukture, mizerni honorarji ali pa ne najbolj radovedno občinstvo, pač le konjiček oziroma dopolnilna dejavnost. Tisti, ki so želeli iz tega narediti poklicno kariero, so morali zato priložnost prej ali slej poiskati v tujini, in kot kaže, bo za Umekom, Valentinom Kanzyanijem, Gramatikom, Natašo Muševič - Dot, Majo Medvešek - Nightwave in še nekaterimi Kristjan Kroupa naslednji, ki bo sledil njihovemu zgledu.

Po standardih produciranja elektronske glasbe je Kroupa sicer še vedno relativni novinec, kljub temu pa ima za sabo že dva nastopa, ki sta bila deležna precejšnje pozornosti. Junija je glasbo vrtel na barcelonskem Sónarju, enem najbolj priljubljenih in cenjenih festivalov elektronske glasbe, konec lanskega leta pa v tokijskem klubu Liquidroom, ki se ga drži sloves enega največjih svetovnih techno svetišč. Obakrat je nastopil pod pokroviteljstvom Red Bull Music Academy (RBMA), serialke, ki prek glasbenih delavnic in festivalov po vsem svetu išče obetavne glasbenike. Kroupa je z akademijo začel sodelovati, potem ko se je lani prijavil na njen razpis in bil med več kot 6000 kandidati izbran med 60 udeležencev glavnega dogodka v Tokiu.

Ker za vsem stoji velika korporacija, pravi, da ljudje RBMA prepogosto vidijo kot nekakšne počitnice in zabavo za udeležence, spregledajo pa njeno izobraževalno in kulturno vrednost. »Lani so nam med drugimi predavali avtor soundtracka za film Top Gun, producent pri albumu Michaela Jacksona Thriller in eden največjih ambasadorjev techna Richie Hawtin, v studiu pa so nas različnih tehnik učili uveljavljeni elektronski producenti. Udeleženci smo dobili celovit vpogled v samo produkcijo glasbe in tudi v glasbeno industrijo,« se spomni. In po kakšnem ključu akademija sploh izbere kandidate? »Najpomembnejša je glasba, ki jo kandidati pošljemo ob prijavi. Je pa verjetno res, da imajo prednost tisti iz držav z bolj razvitimi scenami. Tukaj sem zaradi trženjsko nezanimive situacije doma v primerjavi s kolegi od drugod gotovo prikrajšan za to, da bi sodelovanje z RBMA lahko unovčil bolje,« pravi, a doda, da gre kljub vsemu za izjemno pozitivno izkušnjo. Navsezadnje je v Tokiu navezal veliko stikov, prek katerih bi se mu lahko odprla vrata do kakšne cenjene založbe.

Ena so se mu že. Še pred odhodom v Tokio je nekaj demoposnetkov poslal vse vidnejši madžarski založbi Farbwechsel in zdaj so mu jih objavili v obliki male plošče A Dangerous Game. Ta že dobiva pohvale na specializiranih spletnih portalih, dasiravno jo sam opiše precej samokritično: »Te skladbe sem posnel že pred časom. Trenutno me precej bolj zanima oblikovanje lastnega izraza, v katerem bom slišal sebe, in mislim, da mi je z glasbo, ki jo ustvarjam zdaj, to deloma že uspelo. Kdaj in v kakšni obliki jo bom objavil, pa bo pokazal čas.«

Ker se s produkcijo resno ukvarja šele kakšna štiri leta, je njegova eklektičnost po svoje razumljiva. Najbolj ga vleče v techno, house in drum & bass, vendar pa znotraj in okoli teh izrazov vse več pozornosti namenja svoji viziji, ki jo (vsaj za zdaj) črpa iz zapuščine plesnoelektronske glasbe iz devetdesetih let. »Trenutno se mi vse življenje vrti okoli glasbe. V studiu preživljam dneve in noči, kadar nisem v studiu, pa imam na ušesih tako rekoč ves čas slušalke in odkrivam bogato tradicijo elektronske glasbe in z njo povezanih muzik,« priznava.

To je botrovalo temu, da je pred časom prevzel vodenje oddaje Flash Forward na Radiu Študent, v kateri priložnostno slišite tudi njegove še neobjavljene komade. Poslušalci tega radia so ga pred dvema letoma sicer imeli priložnost spoznati kot enega od izbrancev na natečaju Klubski maraton, ki kontinuirano išče in odkriva obetavne neuveljavljene glasbenike ter v sklopu katerega si je nabiral kilometrino po domačih klubih. Poleg skladb, izdanih v digitalni obliki, ki jih je objavljal pri nekaterih tujih založbah, smo njegovo glasbo lahko slišali tudi na domačih kompilacijah Stiropor, CTRL-N: Poglavje slovenske elektronike in Chilli Space.

Ker živi in ustvarja v Logatcu, so mu bila vrata v domače klube dolgo priprta. Nikoli ni bil član kakšnega lokalnega kruja, kar je pri nastopih skorajda nuja. A tako se je odločil malo zato, ker se mu zdi, da s svojo žanrsko raznovrstno glasbo nekako ne sodi v noben predalček. Malo zato, ker ima očitno rad izzive. Najbolj pa zato, ker pravo priložnost (upravičeno) vidi v tujini, kjer se uveljavlja pod imenom Christian Kroupa. No, kljub temu ga v zadnjem času pogosteje ujamemo v kakšnem ljubljanskem klubu, kjer dokazuje, da se enako dobro kot v studiu znajde tudi v vlogi didžeja.