Kritika / Julian Barnes: Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol

+ + + +

Nesmisli in temna plat zgodovine

Čeprav se Zgodovina sveta začne z vesoljnim potopom, ni zgoščenka. Ni krajšana zgodovina ali zgodovina, dopisana z izmišljijo, temveč se ukvarja s posameznimi epizodami, ki imajo bolj ali manj obliko potovanja ali plovbe v neznano – od Noetove barke do Titanika in Apolla.

Od popotopnega reševanja po enega para iz vsake vrste do navdušenja nad dobesednim branjem Biblije, ki požene raziskovalce na Ararat. Dvakrat – ponovitev se dogodi kot farsa. Ali do priredbe starih dokumentov, ki sholastične razprave o izgonu podgan prenesejo na najbolj zanikrno ter trdnost in večnost zgodovine najbolj razžirajočo vrsto, slepe potnike na Noetovi barki – lesne črve. Ti najedajo robove slik, ki so domnevni dokumenti o tem dogodku, recimo znamenita slika Splav Meduze, ki je po vseh predelavah samo kompozicijsko okretna študija, v opreki z zgodovinskimi dejstvi takrat medijsko odmevnega brodoloma. Črvi in lesni prah, prhel papir in rekonstrukcije tega, to je tisto, kar bo ostalo. To je tisto, na čemer zgodovina gradi svoje poenostavljene zidake. Zgodovina je tisto, kar si izmislijo zgodovinarji, pravi Barnes.

»Zgodovina sveta? Samo glasovi, ki odmevajo v temi, podobe, ki žarijo nekaj stoletij in nato zbledijo /…/. Izmislimo si zgodbo, da bi prikrili dejstva, ki jih ne poznamo ali ne moremo sprejeti, obdržimo nekaj resničnih dejstev in okoli njih napletemo nova,« pravi Barnes in kot avtor Flaubertove papige in dober poznavalec preteklosti se nam kaže kakor potomec osemdesetih let, ki so zatrdila, da zgodovina ni vrsta izmišljije. Zgodovinarji počnejo podobno kakor pisatelji. Zgodovina je torej poligon in gojišče motivov in situacij za pisanje, Barnesova na vire oprta imaginacija se pri tem popolnoma razmahne. Prav tako njegova ironija, ki se ne ukvarja toliko s prezrto stranjo zgodovine, s slepimi potniki na splavu odrešitve pred potopom, ampak bolj z aporijami. Z zblaznelimi igralci, ki ponavljajo prizore iz konkviste in srečevanja s primitivci. Z astronavti, ki po izstopu iz orbite iščejo svoje morjeplovne predhodnike.

Barnes je načitan in duhovit, to je njegov prepoznavni znak, in njegove zgodbe pred nas postavljajo tiste, ki se v zgodovini in v lastnih zgodbah izgubijo, ki izgubijo razsodnost, ker stvari potekajo po svoje in mimo njihovih naprezanj. Ironija, s katero se loti mita o (dokončni in enkratni) zgodovini, pa premislek o žanrih, ki so skupni izmišljiji in postvarjanju preteklosti, sta vezivo zbirke. Nič mu ni tuje, od stilske analize slike do dopisovanja čez heroične epizode iz preteklega stoletja, primerno osmešene, da bi z vso pisateljsko veščino zaostril izgubljenost človeka – tudi izjemnega – v času. In prikazal, kako so poleg mesa času podložne šele ideje.