Mesto priložnosti

Mesta pogosto primerjamo z živimi organizmi. So stičišča različnih poti, interesov, hotenj. Stalno se spreminjajo in prilagajajo. Še nedavno je veljalo, da naj bi bil prebivalec mesta uglajen meščan, ki se med potjo na imenitno delovno mesto odpravi po kruh v bližnjo pekarno in po zelenjavo na tržnico, pripravi kosilo za ožje sorodstvo, popoldan pa nameni nakupom, pohajanju po mestni promenadi in posedanju po kavarnah. Danes, ko doživljamo dinamično rast in razraščanje predmestij, se je definicija prebivalcev mesta spremenila in prilagodila. Večina prebivalcev sodobnega, razpršenega mesta živi in dela na mestnem obrobju, njihovo življenje je nestanovitno in samo redko ujeto v vnaprej določene urnike; odločajo se glede na trenutna hotenja in možnosti, ki jih ponuja bližnja urbana infrastruktura. Podobno kot drugod po svetu opazujemo spremembe tudi v Ljubljani. Poslovno-trgovsko življenje tu poteka večinoma v predmestjih, mestno središče je postalo predvsem prostor oddiha, kulture, zabave, turizma in občasnega druženja.

Ljubljanski strogi center je bil že od nekdaj tradicionalno upravno in družbeno središče, ki pa je zaradi širitve mesta navzven in vedno slabše prometne dostopnosti ter selitve vsebin v vitalna predmestja izgubil številne prvinske funkcije. V zaledju se odpirajo novi trgovski centri in poslovni prostori, ki po obsegu že prekašajo prodajne površine v samem jedru. Zato je marsikdo upravičeno kritičen do pojava sodobnih trgovskih centrov, paradnih konjev potrošniške družbe, in jih pojmuje kot zajedavce, ki slabijo vitalnost in živahnost mestnega jedra.

Največje med ljubljanskimi nakupovalnimi središči je BTC City. To »malo mesto velikih nakupov« je iz skromnega trgovinsko-ekonomskega eksperimenta preraslo v eno največjih nakupovalno-zabavnih središč Evrope. Preprosta dostopnost, živahnost in dinamika, primerljiva z dogajanjem v sodobnih mestih, omogočajo območju bliskovito rast in razvoj, poleg nakupovalno-zabavnih programov pa privablja tudi vsebine z višjo dodano vrednostjo, na primer poslovne inkubatorje, zagonska podjetja, pospeševalnike.

Hitro rast BTC Cityja smo opazovali sprva kot negativno konkurenco mestnemu središču, danes pa lahko govorimo o soobstoju dveh središč, ki ju je treba povezati, ker nagovarjata isto množico ljudi. S povezavo obeh bi lahko vzpostavili kompleksen sistem središč in preoblikovali Ljubljano v trajnostno regionalno mesto. S tem bi omogočili ne samo večjo fizično mobilnost ljudi, temveč tudi večji pretok idej, pobud in kapitala med obema središčema ter prelivanje vsebin in postopno programsko-vsebinsko uravnoteženje.

Razvojni potencial takšnega zbliževanja je že pred časom prepoznala Mestna občina Ljubljana, saj je leta 2008 v sodelovanju z upravo BTC in drugimi partnerji v okviru »Partnerstva Šmartinska« razpisala mednarodni urbanistični natečaj za vsebinsko in arhitekturno ureditev območja ob Šmartinski cesti. Ob njej je predvideno območje zgoščevanja bivalnih in poslovnih površin. Območje, opremljeno z velikim mestnim parkom in gosto pozidavo, bi delovalo kot vezivno tkivo med mestnim jedrom in BTC. Povezala bi ju nova mestna avenija s tramvajem ali shuttlom, kar bi zagotavljalo neposredno in nemoteno povezavo med starim in novim središčem. Zgoščevanje prebivalstva ob aveniji bi omogočilo postopno vsebinsko prestrukturiranje območja BTC in hkrati zagotovilo večjo programsko pestrost in 24-urno življenje na ulici.

Uprava BTC se očitno zaveda, da območje ne bo kos vse večji konkurenci podobnih trgovinskih središč v neposredni okolici Ljubljane in da nadaljnja rast ne bo mogoča brez postopne vsebinske in prostorske preobrazbe. Zato želi, da bi postalo aktivni del pravega mesta, mesta z zgodovino in prepoznavno identiteto. Podobno, kot je Stara Ljubljana zgodovinski simbol Ljubljane, ima tudi BTC svoje zgodovinsko jedro. To je strnjeno območje 12 še ohranjenih dvoran nekdanjih Javnih skladišč. Območje je izrednega pomena za industrijsko in politično zgodovino Slovenije. V preteklosti so bila Javna skladišča največji kopenski terminal v Evropi in svojevrsten kazalec gospodarske moči in trgovske sposobnosti Slovencev.

Dvorane, ki so bile desetletja skladišča dobrin za celotno območje nekdanje skupne države, so se po osamosvojitvi uspešno prilagodile trgovinskim vsebinam. Danes doživljajo postopno vsebinsko stagnacijo in propadanje oziroma nenadzorovano stihijsko urejanje objektov, ki kazijo vizualno podobo širše okolice ter odvračajo morebitne vlagatelje v prenovo.

Primeri iz tujine, na primer Gasometer na Dunaju, ladjedelnica NDSM v Amsterdamu in območje klavnic v Madridu, kažejo na raznolike možnosti rabe nekdanjih industrijskih objektov oziroma skladišč za različne poslovne in kulturne dejavnosti. Praviloma se takšni objekti arhitekturno prenovijo, del površin pa se neprofitno odda mladim ustvarjalnim podjetjem in kulturnim ustanovam, ki vnesejo v prostor novo dinamiko in stalen vir zamisli ter oblikujejo polje inovacij. Dunajski Gasometer je primer uspešnega združevanja vsebin znotraj opuščene industrijske ovojnice. Nekdanji silosi za hrambo plina so prenovljeni z velikim posluhom za industrijsko dediščino ter hkrati oblikovani z močno arhitekturno ambicijo. Vanje so naselili široko paleto vsebinsko precej različnih dejavnosti. Od inkubatorjev, koncertnih dvoran do mestnega arhiva, stanovanj in nakupovalnega središča. Skupaj ustvarjajo fenomen »mesta znotraj mesta«, fenomen skupnosti, ki deluje samozadostno, hkrati pa je generator vsebinske in vizualne presnove širšega, nekoč industrijskega okolja.

Podobno vlogo igra v kaotično pozidanem in neurejenem prostoru ob Šmartinski cesti tudi BTC. Z nedavno urejenimi in lepo oblikovanimi novimi cestami in potmi, krožišči, kolesarskimi potmi in drevoredi postaja zgled za podobne ureditve v neposredni okolici. Žal so v njegovem središču dovozne poti k starim, zanemarjenim dvoranam ostale neurejene, niso vzdrževane in kličejo k prenovi. Z njo bi zvišali nepremičninsko vrednost obcestnih objektov in spodbudili vlagatelje k urejanju in kakovostnejši rabi. BTC danes še ne deluje kot mesto. Čeprav najdemo v velikih trgovskih objektih pokrite ulice, manjše trge, trgovine in gostinske lokale, življenje v njih poteka le čez dan. Če želi BTC res postati mesto, mora usmeriti razvoj tudi v oblikovanje zunanjih trgov in trgovskih ulic, in to s programi, ki so javnosti dostopni tudi ponoči. Z izložbami in dostopi, ki se odpirajo v zunanji javni prostor, in potmi, ki sestavljajo preplet zunanjih in notranjih javnih površin. Zametke udejanjanja tega hotenja že najdemo na območju Emporiuma in ob urejeni Ameriški cesti.

BTC City se je v prostoru uveljavil kot območje prostega sloga. Njegova podoba je generična, stihijska in se hitro spreminja. Tako uspešno deluje v navezavi s trenutnim vsebinskim stanjem. Vendar je z vidika nove razvoje vizije potreben razmislek tudi o bodoči prostorski strategiji. Sedanje in prihodnje kreativne površine in morebitni izobraževalni ter kulturni programi potrebujejo za učinkovito delovanje in navezavo na ljubljansko strogo središče infrastrukturno in vizualno urejen prostor. BTC City zato potrebuje vizijo celovitega in dolgoročnega prostorskega urejanja, podobno prostorskemu načrtu mestnih občin. Vizija sicer globalno ne bi smela omejevati svobode, na kateri temelji začetni razvoj območja, vendar bi morala zastaviti načelno urbanistično strategijo in široko paleto kataloških rešitev za vizualno urejanje območja.

Slovenija potrebuje prestolnico, ki bo omogočila sproščeno razvijanje in uresničevanje zamisli in inovacij ter bo uspešno vpeta v tokove evropskih regij. Hkrati mora biti široko odprta v prostor lastne metropolitanske regije in lahko dostopna za potrebe in pobude vseh kategorij lokalnega in regijskega prebivalstva. S povezavami med obema mestnima poloma in s postopnim brisanjem meja med njima se bo v mestu sčasoma izoblikovala nova kozmopolitska kultura in Ljubljana bo bolj kot danes sposobna tekmovati z metropolami z več prebivalci, kot sta Zagreb in Dunaj.