Na luknjičavi strani Alp

Šestindvajsetega marca leta 1995 se je namreč končno zgodilo to, na kar je večina držav Evropske Unije čakala dolga leta; mejna kontrola na mejah med nekaterimi najbolj evropskimi državami je bila s tem dnem v popolnosti odpravljena, tako da so bile meje med državami podpisnicami posebnega schengenskega sporazuma na nek način preseljene na zunanje meje članic EU. V skladu z logiko Evropskega enotnega akta in Maastrichtske pogodbe je bilo namreč potrebno znotraj Unije zagotoviti svobodno gibanje kapitala, ljudi, blaga in uslug. Sistem je uspešno deloval vse do zadnje begunske krize. Nekaj več kot dvajset let je bilo potrebnih, da se je schengenski sporazum znašel našel pred prvo resno preizkušnjo in se skorajda zrušil kot hišica iz kart.

Begunska kriza je vse to obrnila na glavo. Slovenija je bila v zadnjih dnevih, kot je to razglašal predsednik vlade, uradno sicer branik Schengenske meje, toda v resnici so begunci bolj ali manj prosto prehajali mejo. Med slovensko obrambo, Hrvaško predajo in srbskim ustvarjanjem koridorjev ni bilo veliko razlik. Res je, da so bili v Sloveniji begunci vedno popisani in sprejeti v centre in tako formalno Slovenija ni kršila schengenskega sporazuma (in je očitno ravnala drugače kot druge države, ki so z avtobusi transportirale begunce in migrante do meja sosednjih držav), toda ker so bili nato begunci v Sloveniji vendarle z državno pomočjo (policijskimi maricami in avtobusi) transportirani do centrov na severu države, od koder so sami prehajali preko meje z Avstrijo, ali pa so mejo prestopali kar z resnimi železniškimi zvezami (toda samo do prvega mesta v Avstriji), je bil končni učinek tega ravnanja enak, ne glede na to, skozi katero schengensko državo ali članico EU (Hrvaško) oziroma pridruženo članico (Srbijo) so begunci vstopali v EU.

Schengenske članice Grčija, Madžarska in Slovenija so sicer ravnale vsaka nekoliko drugače, v bistvu pa tako, da od uveljavitve schengenskega sistema ni ostalo prav veliko. Tok beguncev je na koncu poskrbel celo za skoraj popolno blokado srbsko-hrvaške meje, tako da je bil ustavljen tovorni promet iz Hrvaške v Srbijo in obratno, vstop hrvaškega blaga v Srbijo in srbskih avtomobilov na Hrvaško iz Srbije (kot v času vojne 1991 in 1995) nekaj časa pa tudi vstop srbskih državljanov v Hrvaško.

Schengenski sporazum je bil sicer med Belgijo, Nizozemsko, Luksemburgom, Nemčijo in Francijo podpisan že leta 1985 v luksemburškem mestecu Shengenu in dopolnjen junija leta 1990. Kasneje sta se mu pridružili še Španija in Portugalska, nato pa še večina drugih evropskih držav. Prvi stavek konvencije o izvedbi tega sporazuma določa, da je mogoče notranje meje prečkati na katerikoli točki brez kontrole oseb. To določilo velja seveda tako za državljane članic Unije, kot tudi za vse tujce, ki prestopijo meje Evropske unije. Prav zaradi odprave notranjih meja pa bi se – vsaj v teoriji – morala poostriti kontrola zunanjih meja Unije. Šesti člen poglavja o prečkanju zunanjih meja Unije se namreč glasi takole: »Nadzor oseb mora vključevati ne samo pregled potovalnih dokumentov in drugih pogojev, ki določajo vstop kot so: stalno bivališče, zaposlitev in vrnitev, temveč tudi preglede, katerih namen je odkrivati nevarnosti, ki bi lahko grozile nacionalni varnosti in družbeni ureditvi članic pogodbe. Te preiskave naj vključujejo tudi pregled avtomobilov in predmetov v lastništvu oseb, ki želijo prečkati mejo. Pogodbene stranke naj jih izvajajo v skladu s svojo zakonodajo, še posebej v zvezi s preiskavami.« Naslednji členi natančno določajo, da morajo biti vse osebe podvržene najmanj eni preiskavi, na osnovi katere je potrebno še posebej preveriti identiteto osebe. Sporazum prav tako določa, da je potrebno tako stroge kontrole, če je to le mogoče, izvajati tudi pri izhodu iz držav podpisnic konvencije.

Slovenija je ta člen izpolnjevala vsaj v prvem delu, saj so bili tudi begunci in migranti, ki so vstopali v Slovenijo podvrženi tej kontroli. To pa seveda ne velja ob njihovem odhodu – na slovenskih mejah policistov ob prehodu beguncev v Avstrijo ni bilo, čeprav so policisti spremljali organizirane četice in kolone beguncev do železniških postaj.

Uresničevanj vseh teh določil je mogoče samo ob delovanju schengenskega informacijskega sistema (SIS), v katerega se stekajo vsi podatki o osebah, vozilih in vsem ostalem, kar bo vstopalo skozi mejo Unije. Ta sistem ne omogoča samo dostopa do varnostno zanimivih informacij, pač pa vsaki policiji omogoča, da tako rekoč takoj od vseh ostalih nacionalnih policij Unije zahteva prepoved vstopa, aretacijo ali zgolj poizvedovanje. Mejne policije bi sicer morale opravljati tudi naloge diskretnega nadzorovanja potencialno sumljivih oseb. Varstvo na ta način v schengenskem informacijskem sistemu zbranih osebnih podatkov je v sporazumu posebej zagotovljeno, podatki pa se morajo v rednih presledkih uničevati, tako da se podatki o osebah uničujejo vsakih deset, o finančnih transakcijah vsakih pet, o vozilih pa vsaka tri leta.

Vendar pa ta sistem lahko deluje le, kadar delujejo drugi sistemi v svetu. V svetu, kjer zunaj meja EU vlada anarhija in kaos pa lahko zaradi tega odpove tudi zveličavni schengenski sistem. Mnogi begunci na slovenske meje prihajajo brez dokumentov, njihove identitete pa tako ni mogoče preveriti. Mnoge države EU, tudi Slovenija, so s Sirijo prekinile diplomatske stike. Češka je ena od redkih držav, ki s Sirijo še vzdržuje diplomatske kontakte. Prav tako je znano, da so v Združenih arabskih emiratih in nekaterih drugih zalivskih državah opremljali borce iz teh držav, ki so odhajali v boj v Sirijo s ponarejenimi sirskimi potnimi listi. Te je tudi danes mogoče kupiti za nekaj sto evrov, čakalna doba za te potne liste pa je še krajša kot na slovenskih upravnih enotah – samo dva dni. Istočasno s tem pa je tudi Nemčija, kot pojasnjuje članek v Spieglu prenehala izvajati dublinsko uredbo. To pomeni, da Nemčija ne vrača več beguncev in migrantov v prvo državo schengenskega območja, kjer bi po sedanjem sistemu begunci morali zaprositi za azil. V primeru, da bo Nemčija nadaljevala s sedanjo politiko, to za Slovenijo ne bo težava, toda nihče ne ve, kaj v primeru, če bo Nemčija pričela vračati nekatere begunce v Slovenijo. Avstrija pa je s temi postopki že začela.

Povedano preprosto – Slovenija s svojimi osem tisoč policisti in maloštevilčno profesionalno vojsko preprosto ne more zapreti svoje 1200 metrov dolge in na številnih mestih vijugave ter nejasne schengenske meje s Hrvaško. Prav zato je Slovenija v tem primeru zelo odvisna od odnosov drugih, v tem primeru ravnanj Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije in Hrvaške, ki jih begunci prehajajo na poti v Slovenijo.

Nerodna plat takšnega današnjega luknjičavega Schengna je predvsem v tem, da bo z vse širšo uveljavitvijo razpada sedanjega schengenskega sporazuma tudi Slovenija vse bolj postajala slepo črevo pred vrati evropskega obzidja. Še posebej zato, ker je edini ukrep ostalih vzhodnoevropskih držav, ki bodo čutile na svojih mejah pritisk beguncev, enak tistemu, ki ga je izvajala tudi Slovenija – da sprostijo tok beguncev proti drugim državam. Vendar to ni rešitev problema. Da bi se problem dolgoročno rešil, bo najprej potrebno poskrbeti za mir v Siriji, tudi s pomočjo Rusije, Irana, ZDA in zalivskih držav, prav tako pa bi Turčija morala preprečiti posel tihotapcem z ljudmi, ki so tihotapci postali skorajda po spletu okoliščin, Kot na primer eden od nekdanjih zdravnikov v Siriji, ki ima danes za posel tihotapljenja beguncev iz Turčije v Grčijo, ki povzroča težave tudi Sloveniji, zasluži okoli 60 tisoč funtov mesečno in si lahko privošči, da mu obalna straža zapleni čisto vsak čoln, saj si s tem denarjem zlahka kupi novega. EU, ki sankcionira zgolj Rusijo, pa bi morale svoj račun izstaviti tudi ZDA, zalivskim državam in Turčiji, ki so ob članicah EU najbolj odgovorne za sedanje stanje v Siriji.