Po pitno vodo v Strasbourg

Leto in pol je, odkar so tožbo proti Sloveniji na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu vložili Branko in Aleks Hudorovič iz Goriče vasi in Ljubo Novak iz Dobruške vasi. Vsi trije so Romi in živijo v nelegalnih romskih naseljih. Slovenijo tožijo, ker jim ne omogoča dostopa do pitne vode in sanitarij, kar je osnovna človekova pravica vsakogar, ne glede na to, kje, kako in v kakšnih razmerah živi.

Tožbo je v imenu omenjenih treh tožnikov vložila odvetnica Nina Zidar Klemenčič, evropsko sodišče pa je potem Sloveniji oziroma slovenski vladi določilo rok, v katerem se mora opredeliti do očitkov v njej. Ta rok se je iztekel pred štirinajstimi dnevi, vlada odgovora še ni poslala, saj se ji je z evropskim sodiščem uspelo dogovoriti za podaljšanje roka do 2. novembra.

Na državnem pravobranilstvu, ki zastopa Slovenijo pred evropskim sodiščem, pojasnjujejo, da so za podaljšanje roka zaprosili, »ker mora vlada v svojih stališčih odgovoriti na vprašanja, ki se nanašajo na tri popolnoma nova vsebinska področja človekovih pravic, v zvezi s katerimi doslej Slovenija pred evropskim sodiščem ni imela odprtih zadev, poleg tega pa glede te tematike ni niti ustaljene sodne prakse evropskega sodišča«. In sicer na vprašanje pravice do vode, pravice do sanitarij in (ne)enakopravnosti Romov kot ranljive skupine. Predvsem o prvem, o pravici do vode in sanitarij, bo evropsko sodišče odločalo bolj ali manj prvič in ustvarilo pomemben prvi korak k svoji sodni praksi in s tem pomembno vplivalo na ravnanje držav članic v prihodnje, kar zadeva življenjske razmere Romov in drugih podobnih deprivilegiranih družbenih skupin.

Da gre za zadevo bistvenega pomena, dokazuje to, da se je tožbi kot stranski udeleženec priključila vodilna evropska nevladna organizacija za varstvo Romov European Roma Rights Centre (ERRC). Izvršni direktor András Ujlaky pojasnjuje: »Upamo, da bo ta prvi primer, pri katerem evropsko sodišče preverja pravico do vode, usmeril pozornost na izzive in diskriminacijo, ki so v romskih skupnostih del vsakdanjika. Upati je, da bo to vlade spodbudilo k izpolnitvi obveznosti pri zagotavljanju te osnovne človekove pravice vsakomur.«

Iz organizacije Amnesty International Slovenije, ki je sodelovala v postopku vložitve tožbe, pa sporočajo, da nestrpno čakajo na odločitev evropskega sodišča v tej zadevi, »saj tudi sami že več let na vse mogoče načine poudarjamo kršitve pravice do vode v naši državi. V tem postopku – pa tudi v vseh drugih sodnih in upravnih postopkih, katerih majhen del smo – sodelujemo z Romi in z odvetnico Nino Zidar Klemenčič, če ali ko je to potrebno.«

Na odločitev evropskega sodišča bomo verjetno nestrpno čakali še nekaj časa. A če bo Slovenijo obsodilo, bo končno enkrat dejansko prva ali najboljša med evropskimi državami. Ne zato, ker bo obsojena, ampak zato, ker ji je uspelo odpreti pomembno vprašanje o spoštovanju osnovnih človekovih pravic, o katerem se načeloma vsi strinjamo, nihče pa ga ne jemlje zelo resno.