Politični da, ekonomski ne?

Jože Vogrinc

2. 10. 2015  |  Mladina 40  |  Komentar

Kako razločimo ekonomskega migranta od političnega begunca? Na to vprašanje moramo neizogibno poskušati odgovoriti takoj. To pa zato, ker si ga praktično postavljajo in ga v praksi rešujejo že zdaj, vse te dneve, mesece in leta, predvsem policisti evropskih držav, kjer begunci so. V njihovi praktični moči je, da odločijo, začasno ali stalno, o usodi vsakega begunca. Vsak dan ljudi razločujejo in ločujejo na dve izključujoči se kategoriji, se pravi »politične begunce« /= PB/, ki smejo iti naprej, do naslednje meje, do naslednjega zbirališča, popisovanja, odbiranja itn., in na »ekonomske migrante« /= EM/, ki jih ta odločitev vrže v drugo polje, kjer med njimi izbirajo državne instance in kjer jih čaka usoda v spektru od zavrnitve, izgona, tavanja, smrtne ogroženosti na eni skrajnosti do dvoumne odrešitve in pripustitve v fleksibilno delovno silo na drugem robu.

Poudarjam dvoje. Naprej, da je to že dejavna segregacija, ki je hkrati izraz dejanske politike evropskih držav in obenem pritisk na politike držav, medije in javnost, da to prakso razločevanja priznajo kot temeljno družbeno realnost, kot dejstvo, ki se ne spodbija, ampak se sprejme za izhodišče naše presoje in našega vrednotenja: eni so žrtve in se jih usmilimo, drugi so naša konkurenca, lop po njih! Drugič, to je politika segregacije; po motivaciji in po družbenih učinkih se ne loči od rasističnih, fašističnih, kolonialnih in drugih praks dolgih zadnjih sto let, ki so izvajale segregacijo, na podlagi katere so razdelile ljudi na dva izključujoča se statusa, izmed katerih je bil eden slabši: podrejen, neenakopraven. Tako so delali rasisti v ZDA in Južni Afriki, tako so delali evropski kolonialisti na drugih celinah, tako so delali nacisti z Judi, Romi, geji ali Slovani, tako so delali v Sovjetski zvezi s kmeti ali z drugimi, ki so jim vzeli del pravic, tako delajo s podeželani na Kitajskem še danes. In tudi EU segregira ljudi na polnopravne člane in na druge, manj enake ali povsem neenake nam, od tistih zunaj Schengena prek čakajočih na sprejetje v EU do onih brezupno zunaj. Slednji so glede na bogastvo, izobrazbo, državljanstvo itn. segregirani še naprej. Biti Evropejec je status. V svetu prostega pretoka blaga in storitev, ki je obenem svet mej in pregraj za ljudi brez ustreznega statusa, smo tisti, ki imamo status Evropejcev, privilegirani, višja rasa.

Biti Evropejec je status. V svetu mej in pregraj za ljudi brez ustreznega statusa smo tisti, ki imamo status Evropejcev, privilegirani, višja rasa.

Kdo je tako naiven, da verjame, da lahko in da sme policist na meji ali uradnik v zbirnem centru podeliti ali zavrniti status, ki odloča o usodi ne le posameznika, ki ga prizadene, marveč večinoma soodloča tudi o usodi njegove družine, sorodnikov, prijateljev ali sosedov, ki so morda odvisni od tega, ali se bo prebil v obljubljeno deželo?

V preteklih dneh smo se na lastne oči in ušesa prepričali, kakšen absurd je verjeti, da lahko policist »objektivno« razloči EM od PB. Zelo veliko prebežnikov je brez kredibilnih dokumentov, in to praviloma ne po lastni krivdi (= ali ni delovala avtoriteta, ki bi jim papirje lahko dala, ali jim jih je kdo vzel, recimo izsiljevalska tihotapska mafija ali samovoljni policisti, ali pa so jih v zmedi izgubili). Kako veste, od kod so? Ali razumejo, kaj ste jih vprašali? Ali vi razumete, kaj so vam hoteli povedati? Statusa, ki jim je bil dodeljen, v resnici ne poznate. Zato o njem tudi ne bi smeli odločiti drugače, kakor da vidite pred seboj ljudi v hudi stiski. Kdo, ki ni v hudi stiski, pa pusti vse, kar je imel, in gre, kakor ve, zna in more, tisoče kilometrov daleč v neznano?

Razširilo se je, recimo, mnenje, da se mnogi izdajajo za Sirce, čeprav so kaj drugega, da bi dobili status PB in se izognili statusu EM. Se vi na njihovem mestu ne bi? Kajti najprej so to ljudje, katerih status je manjvreden. V svetu, kjer bi vsakdo enako veljal najprej za človeka, ne bi bilo mej, pregraj in statusov, ki segregirajo. Tam se ne bi bilo treba izdajati za Sirca, da te spustijo čez; ne tistim, ki se sami pri sebi štejejo med Sirce, ne tistim, ki se ne.

Kdo je tako naiven, da verjame, da lahko in da sme policist na meji ali uradnik v zbirnem centru podeliti ali zavrniti status, ki odloča o usodi ne le posameznika?

Neposredna realnost odločanja o tem, ali je poljubni prebežnik ali prebežnica PB ali EM, nas prisiljuje, da neposredno odgovarjamo izključujoče: vsakdo je ali PB ali EM, ne more biti oboje hkrati ali malo enega, malo drugega, ali pa najprej eno, potem pa drugo. Takoj, ko se strinjamo s tem, da je najprej treba vsakomur določiti prvi ali drugi status, potem pa ga sprocesiramo v Nemčijo ali Turčijo ali pa ostane vmes, nikogaršnji, smo se že uklonili rasistični ideologiji in že izvajamo rasistično segregacijsko politiko.

Popolnoma jasno nam mora biti torej že takoj zdaj, da schengenska meja ni nikakršen nevtralen teren, kjer bi objektivna vednost določila, kako naj s kom ravnamo. Schengenska meja že zdaj, na vsakem metru svoje dolžine, deluje kot orodje evropskega rasizma. Foucaultovsko rečeno je schengenska meja koncentrirana moč-vednost. Njena ideološka moč, s katero slepi nas, Evropejce, in medije, je v tem, da se prikazuje kot red, ki ne počne nič drugega, kakor aplicira neko elementarno vednost, namreč vednost o identiteti slehernega posameznika. Zakaj pravim, da gre za na videz elementarno vednost? Zato, ker na našem privilegiranem urejenem koščku sveta, imenovanem EU, pač vsak dan ravnamo po utrjeni navadi, da v banki, na pošti, policiji, v šoli kažemo dokumente, kjer je potrjena naša osebna identiteta. Uradnik verjame, da sem jaz Jože Vogrinc, ker na dokumentu piše, da sem, sam pa tega ne zanikam in tudi videti sem podoben osebi na fotografiji. Tako si na našem koščku sveta vsak lahko domišlja, da je njegova identiteta enako zanesljiva kot njegov nos in ušesa. Dejansko pa vsaki instituciji priča o moji pripadnosti njej le dokument, tega pa je mogoče dati ali ne dati; odvzeti; ponarediti.

Opravičujem se za tole dolgo vmesno pojasnilo, a mislim, da je potrebno. Gre namreč za to, da na schengenski meji ljudem identiteto priznajo ali zanikajo, dajo ali vzamejo. Nikakor pa ne gre za nedolžno uvrščanje ljudi v kategorije, v katere »objektivno« spadajo. Ali namreč ni jasno, da v deželah, od koder prihajajo, nimajo identitete, ki bi jim omogočala živeti? Zdajšnje evropsko discipliniranje pribežnikov ni le biopolitično discipliniranje teh ljudi, ki so izrecni objekt discipliniranja, marveč je obenem ideološko discipliniranje Evropejcev v varovane osebe, ki naj bi verjele, da bomo varnejši, če velike večine pribežnikov ne bomo spustili medse in če bomo vsakemu od njih prilepili status, ki ga bo razločil od nas. Kot radi rečejo naivneži, je tehnologija napredovala: na schengenski meji ljudem ne prišijejo rumene šesterokrake zvezde ali rožnatega trikotnika. Prav zanima me, kdaj bomo demokratično izglasovali, naj ima vsak vgrajen čip, na katerem bo vpisana identiteta, ki so mu jo vsilili. Biti varovane osebe pa se pravi biti nesamostojni, odvisni od represivnega aparata, ki v imenu varnosti prepreda Evropo in svet ter grozi z močjo, da statusne identitete podeljuje in odvzema, razločuje in spreminja.

Bi radi vedeli, kdo je v resnici Sirec? Kolikor bolj se bomo podrejali discipliniranju, ki vse ljudi segregira, toliko bolj se bo vsak izmed nas tresel za svoj status. V kontekstu discipliniranja EU danes je zahteva po varnosti zahteva po varovanju privilegiranega statusa. Mi, ki ta status imamo, naj bi hvalili Boga in EU, da nismo, recimo, Afganistanci. To pa implicira, da se bojimo in stiskamo riti, da nam statusa ne bi vzeli. Smo ujetniki lastnega privilegija.

Smo na ideološki fronti, kjer tisti, ki na prvo mesto postavljajo frazo o »varnosti« (Slovenije, Evrope, krščanstva, našega vikenda itn.), poskušajo čim več pribežnikov razglasiti za EM in zanje je EM simulant, se pravi goljuf in lažnivec, ki se dela PB, čeprav to ni. Pri tem je zanimivo, da v svoji ideološki vnemi spregledajo, da je nekdo lahko politični begunec, čeprav nima dokazov za to. K sreči so vsaj ponekod tisti, ki odločajo o človekovem statusu, dovolj humani, da to možnost dopustijo in da tiste z dvomljivim statusom spustijo mimo svoje ovire in jih prepustijo nadaljnji obdelavi v središču imperija, pardon, v »srcu Evrope«. Na drugi strani ideološke fronte so, ste ali smo tisti, ki verjamejo/-te/-mo, da je segregacija na PB in EM praktično nevzdržna in zato človeško nedopustna. Zanje (za vas, za nas) je prebežnik najprej človek in šele, ko bo prispel na cilj, naj se z njegovim dejanskim preteklim, sedanjim in prihodnjim statusom ukvarjajo drugi.

Žal glede njihovega statusa ne bo še nič rešeno, ko pridejo na cilj, pa naj mi, ki bi jih vse spustili naprej, verjamemo, da je ta dva statusa, PB in EM, v resnici mogoče ločiti ali pa ne. Dogovor o kvotah nakazuje, da bodo prebežnike z njihovega zaželenega cilja ali pa še prej razvažali po Evropi in se bo cilj izkazal za nekaj drugega. Tako ali tako jih čaka streznjujoča ugotovitev, da ne Nemčija ne EU nista Indija Koromandija. Dokler se življenjske razmere na Bližnjem vzhodu, v Afriki, Afganistanu in še kje ne izboljšajo, ne številke, ne kvote, ne politika EU ne bodo stabilni, politike segregacije pa se lahko še zaostrijo.

O nečem ni dvoma: EU se je spustila v manipuliranje s statusom in s tem z identitetami sto tisočev, morda milijonov ljudi v stiski. To manipuliranje se praktično dogaja kot prisilno ustavljanje, identificiranje, zapiranje ljudi, pošiljanje teh ljudi sem ter tja, pogajanje o statusu posameznikov in skupin s temi ljudmi samimi, pa med evropskimi državami, pa med interesi kapitala po ubogljivi delovni sili na eni strani in dvomljivo pametjo držav kot represivnih aparatov za krotitev prebivalstev ozemelj, ki so po zgodovinskem naključju v Evropi danes države, na drugi strani.

Zato je treba teoretsko, praktično in politično na vprašanje, ali sta PB in EM res različni kategoriji ljudi, ali je to isto, odgovoriti, da sta to dve razsežnosti bivanja, ki vseskozi prehajata druga v drugo. Slabše ko so gospodarske razmere na nekem območju, ostrejši so družbeni spori in več je ljudi, ki ne morejo živeti človeka vredno življenje. Ekonomsko prikrajšani postajajo vedno bolj politično zatirani. Če pa se jim posreči pobegniti kam, kjer najprej ostanejo živi in na varnem, potem pa dobijo delo in se lahko preživljajo, v najboljšem primeru pa z zaslužkom pomagajo bližnjim, ki niso mogli pobegniti, so se iz PB spremenili v delovno silo privilegiranega dela sveta in v ekonomski dejavnik. Vemo tudi, da so pribežniki najranljivejša delovna sila in da so marsikdaj in marsikje predmet bolj surovega izkoriščanja od drugih ljudi, ker imajo negotov status. Ekonomski migranti so predmet čezmernega političnega zatiranja, politični begunci so predmet čezmernega izkoriščanja. V družbeni realnosti statusa prehajata drug v drugega.

Zamislimo pa si – vsaj v Sloveniji si moramo to zamišljati; upam, da je na Norveškem drugače – družbo, kjer so bili pribežniki sprejeti tako, da lahko legalno delajo in se preživljajo in niso predmet vnaprejšnje neenakopravne obravnave države in/ali delodajalcev. V taki družbi prispevajo k njenemu bogastvu in h kulturni pestrosti, obenem pa so v veliko boljšem položaju, da lahko pomagajo domačim ali celo stabilizirajoče vplivajo na razmere v domovini. S tem, ko so bili politično sprejeti, so ekonomsko sprejeti. S tem, da so ekonomsko sprejeti, so si pridobili vsaj nekaj politične moči. Ekonomski položaj in politični položaj prehajata drug v drugega. To, da jih ne segregiramo, je na dolgi rok pogoj, da jim lahko pomagamo, in še, da si pomagajo sami.

Zdajšnje evropsko discipliniranje pribežnikov ni le biopolitično discipliniranje teh ljudi, ki so izrecni objekt discipliniranja, marveč je obenem ideološko discipliniranje Evropejcev.

Ne le to. Samo tako ostanemo ljudje. Samo tako bo Evropa nekaj, česar nas ne bo sram. Doslej me je bilo pogosto sram, da živim v egoistično zasmrajeni mlaki s ponosnim imenom EU. In kadar me ni sram, je to zaradi njenih državljanov, ne zaradi njene nojevske politike.

Vendarle pa se moramo od neposrednosti vprašanja o statusu pribežnikov, ki nas sili k prenagljenemu ravnanju in k nasilju nad nemočnimi, vrniti k vprašanju, kako sta se ta dva statusa, EM in PB, izoblikovala pred prihodom pribežnikov »k nam«.

Prav ogabno je, kako so isti mediji, ki so pred tednom ali dvema še točili solze nad nehumanostjo ravnanja s prebežniki na makedonski ali madžarski meji, obrnili ploščo. Zdaj imajo polna usta varnosti, Schengena in še nekajkrat varnosti, varnosti, varnosti. Ozračje in ton poročanja nezgrešljivo govorita, da smo priča naravni katastrofi. Je to žled, potres, suša, požari? Ne, to je potop. Begunci so človeški cunami. Najpogostejša besedna zveza je »val beguncev«. Politiki in mediji vsakič, ko spregovorijo o beguncih, spregovorijo v jeziku bivšega policijskega ministra. Jezik SDS je Orbanov, Le Penov in Bossijev jezik. Fašizem z demokratično izgovarjavo. Prej so bili ljudje, ko pa so na našem pragu, so naravna nesreča.

Zato je nujno, da se spomnimo, da so begunci to, kar so, že odkar so bili pregnani z domov. Begunci niso postali šele na Lezbosu, ali v Gevgeliji, ali Tovarniku, ali Rigoncah. Družbena razmerja, ki so iz njih naredila begunce, so družbena razmerja, ki vladajo v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v osrednji Aziji, na Indijski podcelini. Teh družbenih razmerij pa ljudje, ki so zdaj begunci in prihajajo v Evropo, niso naredili sami.

Zdajšnjih migracij v Evropo ne razumemo, če odmislimo, da je Evropa krepko sokriva za to, da nastajajo tam stotine milijonov revežev in milijoni političnih beguncev. Britanski, francoski, nemški, italijanski kolonializem so Afriki vrisali meje, ki razdirajo in na silo združujejo skupnosti; vsilili so jim infrastrukture in gospodarstva po meri zahodnega kapitala, v obdobju po kolonializmu pa so jih finančne institucije pod hegemonijo ZDA prisilile v dolžniško suženjstvo, ki je uničilo domače poljedelstvo in zametke industrije, ljudi pa pognalo v prenaseljena mesta brez možnosti večine za zaposlitev.

Na Bližnjem vzhodu so Britanci in Francozi v prvi svetovni vojni in po njej razsuli osmansko cesarstvo in naredili meje. Kurdom niso dovolili lastne države, ker so si Britanci vzeli tamkajšnja nahajališča nafte. Irak in Kuvajt, Sirija in Libanon so umisleki zmagovalcev prve svetovne vojne, Britancev, s koncesijami Franciji, Italiji in ZDA. V ta svet so potem odločilno posegle ZDA, ki so se oprle predvsem na najkonservativnejšo arabsko državo, Savdsko Arabijo. Ta povsod podpira, uradno ali ne, radikalni islam in je bistveno sokriva za eksodus z ozemelj, kjer so radikalni islamisti najdejavnejši. Izrael si od nastanka prizadeva, da bi oslabil vsako arabsko sosedo posebej in vse skupaj. Na nasprotni strani, kjerkoli že je, je Rusija. ZDA, Izrael, Rusija in Savdska Arabija poleg Kitajske porabijo največ denarja za oboroževanje. Same radikalizacije obubožanih arabskih množic pa tudi ne moremo razumeti, ne da bi upoštevali, da je islamizacija poskus odgovora na nenehna ponižanja, ki si jih je privoščil Zahod.

Družbena, politična in celo religijska nasprotja sodobnega sveta so nakopičena na Bližnjem vzhodu zato, ker sodobni kapitalizem temelji na nafti in ker sta nesloga in poniževanje tamkajšnjih ljudi glavna načina, kako so globalne kapitalistične velesile z ZDA na čelu doslej »obvladovale« ta del sveta. Zakaj prebežniki ne odhajajo v arabske dežele? Vprašanje je nesmiselno. Prebežniki so že tam. Libanon, Jordanija, Irak jih imajo več, kakor jih lahko prenesejo. V vseh teh državah je vsaj latentna tudi vojna. Turčija, ki bi jo v EU radi razglasili za varno državo, je dejansko že desetletja v vojni s Kurdi. Naftne države pa so države, kjer je domače prebivalstvo že v manjšini, saj večino sestavljajo brezpravni EM. Večina jih je iz nestabilnih in/ali revnih islamskih držav. Številni med njimi, še posebej Palestinci, so bili izvirno »politični begunci«. V Savdski Arabiji, ZAE, Kuvajtu, Katarju, Bahrajnu je domačin še bolj izključujoč status, kakor je Evropejec v EU. Status EM je tam ekonomsko status bolj sužnja kakor mezdnega delavca, obenem pa ljudje, ki tam živijo in ustvarjajo bogastvo teh držav, večinoma niso njihovi državljani. Kdor se zavzema, da strogo razločimo EM od PB tudi v Evropi, si prizadeva, da bi EU postala podobna Savdski Arabiji.

Eden izmed najbolj razvpitih tviterašev v Sloveniji je nedavno tvitnil nekaj, kar se mu je zdelo zelo duhovito na račun levice: »Gnili kapitalizem je kriv, da bežijo v gnili kapitalizem.« Ne zaveda se, da je zapisal resnico. Predvsem ne razume, zakaj je to res. Kjer in kadar gnili kapitalizem to more, gnilobo izvozi ali pa jo že naredi drugje, da mu je ne bi bilo treba vohati doma. Prebežniki prihajajo k nam, ker ne morejo drugam. Da niso prišli v obljubljeno deželo, pač pa v gnili kapitalizem – o tem jih bodo z iskrenim veseljem poučili oboževalci varnosti.