Institut socialne države za Ivana Zidarja?

Pred časom se je v osebnem stečaju, institutu, namenjenem ljudem, ki nimajo več ničesar razen dolgov, znašel nekdanji prvi slovenski gradbenik Ivan Zidar. No, odločitev sodišča, ali bo šel v stečaj, še ni dokončna. Pa tudi sicer se zdi to, da bi se Ivan Zidar tako rešil vseh dolgov, nepravično. Še posebej, ker naj bi po nekaterih informacijah ravno v teh dneh njegova soproga na Obali kupovala nepremičnine. Gre za še enega v vrsti finančnih institutov, ki se je izrodil sam v svoje nasprotje?

Smisel osebnega stečaja je, tako zakon, v poplačilu upnikov in tudi, kot je pred časom odločilo ustavno sodišče, v razbremenitvi dolžnika, ki razen dolgov nima praktično ničesar. Sta si pa ta dva namena enega in istega instituta v nasprotju. »Iz izkušenj gre po moji oceni za institut socialne države. Ker ugotavljamo, da gre predvsem za postopek odpusta obveznosti,« pravi vodja stečajnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani Mateja Dobovšek. Da je bil namen razbremeniti dolžnika z osebnim stečajem dosežen, se strinja tudi Aljoša Markovič, generalni sekretar zbornice stečajnih upraviteljev Slovenije, »tako je v vseh postopkih, ker pride do odpusta obveznosti, ki pa so v večini. Vprašanje pa je, ali je dosežen namen poplačila upnikov, ker enostavno v glavnini primerov v osebnem stečaju premoženja skorajda ni. Na žalost je realnost taka, da v današnjem času človek, ki ima šesto ali sedemsto evrov plače, prav veliko v svojem življenju ne more prihraniti.«

Instituta socialne države naj bi bil deležen tudi Ivan Zidar. Deležen odpusta obveznosti, torej razbremenitve milijonskih dolgov, za katere je odgovoren. Je to res človek, ki v svojem življenju ni prav veliko prihranil, sploh če vemo, da naj bi dolga leta iz svojih podjetij v (lastne) zasebne roke prenašal velike količine gotovine?

Osebnega stečaja zase ni predlagal Zidar sam, pač pa podjetje, ki ga je dolga leta povsem obvladoval, SCT v stečaju. So pa v zadnjem času, odkar ta možnost obstaja, osebni stečaj razglasile nekatere javnosti bolj znane osebnosti, ki tudi ne sodijo v skupino ljudi, ki si v življenju niso pridobili ničesar razen dolgov. V osebnem stečaju je že nekaj časa nekdanji predsednik uprave in večinski lastnik Viatorja & Vektorja Zdenko Pavček. Upniki so zoper njega prijavili kar 14,5 milijona evrov terjatev. Koprsko sodišče pa je te dni odobrilo tudi začetek osebnega stečaja Igorja Pogačarja, lastnika podjetja Ram Invest, javnosti poznanega predvsem iz zgodbe o najemu prostorov za Nacionalni preiskovalni urad, zaradi katere je odstopila tedanja notranja ministrica Katarina Kresal, zoper tedanjega generalnega sekretarja na ministrstvu Damijana Laha pa še danes poteka sojenje zaradi zlorabe položaja.

Odločitev, ali bo šel Zidar v stečaj, je zdaj v rokah sodišča. Tudi višina terjatev do Zidarja, ki bi jih upniki prijavili, še ni znana, že samo SCT v stečaju pa bo prijavil vsaj 8,5 milijona terjatev. Vsekakor pa ne gre pričakovati, da bi se Zidarju, Pavčku, Pogačniku ali kakemu njim podobnemu dolžniku v postopku osebnega stečaja odpustili dolgovi. V Zidarjevem primeru to preprečuje že kazenski postopek oziroma obsodba pred kazenskim sodiščem. Tudi sicer pa se obveznosti po navadi ne odpustijo dolžnikom, ki imajo nesorazmerno velike obveznosti v primerjavi s premoženjem.

A Zidar premoženje ima, vprašanje je samo, kako do njega, saj ni pisano na njegovo ime. Zakon predvideva, da stečajni upravitelj lahko oziroma mora prek vlaganja izpodbojnih tožb pridobiti nazaj v stečajno maso premoženje, ki ga je dolžnik v stečaju eno leto pred začetkom stečaja odplačno in tri leta neodplačno odsvojil. Torej, da pridobi nazaj finančna sredstva in nepremičnine, ki jih je dolžnik poskril k prijateljem, sorodnikom, v slamnata podjetja …

A Dobovškova se zaveda, da zakon določa omenjene roke in posledično »tisti, ki so pravno bolj vešči ali imajo pravne svetovalce, to vedo in lahko ravnajo vnaprej temu primerno«. Markovič pa dodaja, da »ni postopka, ki bi to lahko popravil«. Takšno početje lahko po njegovem mnenju prepreči edinole aktivni upnik, ki bi sproti pazil in izpodbijali skrivanje premoženja. »A tak upnik mora že tedaj vedeti, ali je njegov dolžnik razpolagal s svojim premoženjem, in mora spremljati, kako se spreminja premoženje njegovega dolžnika, to pa zelo malo ljudi ali podjetji počne, ker je to praktično nemogoče, ker za to nimajo sredstev.«

Ta obdobja izpodbojnosti se po mnenju Markoviča včasih izkoriščajo, »ampak to ni stalnica v postopkih osebnih stečajev. 99 odstotkov ljudi v osebnih stečajih je brez kakršnegakoli premoženja«. Če pa hoče kdo na ta način izigrati upnike, »bi moral več kot tri leta vnaprej razmišljati in ga prepisati na bratrance, tete in strice. Za tako osebo je vprašanje, ali bi motilo, če bi to moral narediti pet ali deset let prej, pač vedno bi posloval tako, da ne bi nič pridobival na svoje ime oziroma na svoj račun«, pravi Markovič in dodaja, da »če bi bilo preizkusno obdobje daljše in bi bilo na voljo več sredstev za vlaganje izpodbojnih zahtevkov za vrnitev premoženja ali da bi bilo to vlaganje cenejše, bi bilo življenje upraviteljev veliko lažje, življenje ljudi, ki bi se na ta način hoteli izogniti odgovornosti, pa veliko težje«.

A dejstvo je: zakon omogoča Zidarju, da se razbremeni bremena dolgov, da mu jih torej ne bo treba poplačati, da bo z institutom stečaja verjetno predvsem zavarovan, ker mu ta omogoča, da mu (na primer) v rokah ostane pokojnina v višini minimalne plače, pa čeprav cela država ve, da ni na beraški palici. Daleč od tega.