Vse fronte vodijo v Sirijo
Ob ruskem posredovanju v Siriji je nujna trezna presoja nove geopolitične stvarnosti

Putin in Obama, oba bi končala vojno v Siriji, vsak s svojim orožjem
© Profimedia
Rusko posredovanje v Siriji je pri zahodnih voditeljih in glavnih predstavnikih Nata spodbudilo ostre odzive, skoraj šok, toda, roko na srce, bilo je pričakovano, z njim pa namerava predsednik Vladimir Putin doseči troje. Kot glavni razlog se v zahodnih medijih navaja, da z bombardiranjem upornikov rešuje sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Toda ne gre za Al Asada osebno, v Moskvi so že večkrat namignili, da si prihodnost Sirije predstavljajo tudi brez njega. Rusija želi zavarovati vojaško-politični režim, ki ga je Asad kvečjemu podedoval od očeta Hafeza, in s tem svoje dolgoletne interese ne le v tej državi, ampak tudi v širši regiji. V zvezi s Sirijo se omenja še morsko oporišče Tartus, ki pa vendarle nima večjega strateškega pomena (za začetek je premajhno, da bi sprejelo letalonosilko), razen da je edino rusko vojaško pristanišče v Sredozemskem morju in Moskva se mu seveda ne namerava odpovedati.