Kritika / Hiljadarka

zadržan

Nasmeh za tisoč dinarjev.

Ko v Jugoslaviji leta 1955 v obtok pošljejo “hilijadarko”, nov bankovec za 1.000 dinarjev, sklenejo, da bo na njem obraz rudarja, proletarskega udarnika, ki ga po hitrem, tako rekoč udbaškem postopku najdejo v bosanskem rudniku Banovići, toda Atif Kurtović (Branislav Trifunović), sin rudarja, rudarski novinec, ki ne ve, kaj je kino, ni ravno udarnik, saj se mu v rudnik ne ljubi več – namesto v rudniku tako pristane na “hiljadarki” (s katero je mogoče kupiti prostitutko).

In kako nastane tisti njegov znameniti nasmeh za tisoč dinarjev? Titov osebni fotograf, ki naj bi ga posnel, hoče “Titov nasmeh”, zato pripelje Mojco, Slovenko, ki pred Atifom odpleše striptiz – in Atifov obraz se v hipu stegne v “Titov nasmeh”, ki se prilepi na “hiljadarko”. Hiljadarka je fikcija, posneta po resnični zgodbi, toda ko je duhovita premisa mimo in ko naj bi izvedeli, zakaj je propadla Juga (vsi so fukali “hiljadarko”, ki je vrednost le izgubljala; mi smo se delali, da delamo, oni so se delali, da nas plačujejo; ljudje, ki so žrli prah in svoj znoj, so živeli v temi, no, Platonovi jami), vse skupaj izgleda le kot obupano, patetično rekombiniranje Kusturičevih filmov Oče na službeni poti in Podzemlje.