Kritika / Ribbit
Ribbit, 2014
Chuck Powers
proti
Kriza identitete.
Tole bodi-to-kar-si animacijo so pletli globalno, v malezijskih, indijskih in hongkonških studiih, a ne odskoči. Ni čudno: tudi samemu žabcu Ribbit se ne ljubi več skakati. Žabe skačejo, Ribbit pa misli, da je “drugačen”. Dajte mu čas, pa bo mislil, da je v resnici princ, začaran v žabca. In ko krene na “neverjetno” potovanje (jasno, skozi amazonski pragozd), s kakršnim nas skuša danes “presenetiti” že skoraj vsaka animacija, imate občutek, da hoče zbežati v kakšno drugo, boljšo, recimo Pixarjevo animacijo.
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.