Življenje pred revolucijo

Ko se je James Dean 30. septembra 1955 smrtno ponesrečil, ni vedel, da bo leto po smrti še vedno dobival po 2.000 pisem na teden, 8.000 na mesec. Več kot katerikoli živi zvezdnik. Ljudje kar niso mogli verjeti, da je mrtev. Mnogi so čisto resno mislili, da živi v sanatoriju, kakopak ves iznakažen in paraliziran od prometne nesreče.

James Dean je rad dirkal. Celo zmagoval je. Toda tistega 30. septembra ni dirkal. Z novim Porsche-Spyderjem, ki si ga je kupil s honorarjem od Velikana, se je povsem mirno odpeljal na dirko v Salinas, tja, kjer se je dogajal film Vzhodno od raja in kjer bo kasneje, v štiklu Me and Bobby McGee, izginil Bobby McGee. Do Salinasa ni prišel: nekje vmes je trčil v forda, ki je zapeljal na njegovo stran.

Obsedel je za volanom – mrtev. Tistim, ki so prvi prišli na kraj nesreče, se je zdelo, da je še živ. Številni drugi pa so ponavljali, da so vnaprej vedeli ali pa “slutili”, kaj se bo zgodilo. Klical je smrt, umreti je hotel mlad, preveč se mu je mudilo, da bi živel, mudilo se mu je umreti, živel je hitro, umrl je mlad in pustil lepo truplo – in tako dalje. Ko je bil še živ, so imeli občutek, da je že mrtev. In ko je bil že mrtev, so imeli občutek, da je še živ. James Dean je obtičal med življenjem in smrtjo. Ni še mrtev in ni več živ.

Pokopali so ga 8. oktobra, toda feni mu niso dali miru. Miru pa niso dali tudi njegovim soigralcem iz Upornika brez razloga: Jima Backusa, ki je igral njegovega očeta, so moledovali, naj jim pošlje kakšno malenkost, ki se je je dotaknil Dean, Nicka Adamsa, ki je igral enega izmed delinkventov, pa, naj jim pošlje vsaj košček tal, po katerih je hodil Dean. Neka najstnica je celo vlomila v njegovo stanovanje. George Stevens, ki je režiral Velikana, je dobival pisma, v katerih so ga fani svarili, naj iz filma ne izreže niti enega kadra z Jamesom Deanom, če mu je življenje drago.

Romarska komemoracija je preskočila v manijo, manija v histerijo, histerija v mistiko, mistika pa v morbidnost. Zakonski par, ki je kupil razbitine Porsche-Spyderja, v katerem je izdihnil Dean, je tistim, ki so se hoteli avtomobila dotakniti, zaračunaval po četrt dolarja, tistim, ki so hoteli vanj sesti in se dotakniti okrvavljenega volana, pa po pol dolarja – v kratkem sta menda prodala 800.000 vstopnic.

James Dean ni bil rojen za življenje, ampak za film. Ni izgledal kot zvezdniški material. Bil je nevpadljiv. In na rami ni imel mačke. Vsaj ne vedno. Toda ko se je prikazal na platnu, ni več potreboval mačke – film ga je razsvetlil, glorificiral, beatificiral.

Prodaja mikic in džinsa je poskočila, izraz tinejdžer je postal hit, knjiga Jimmy Dean Returns pa orjaški bestseller. Napisala jo je prodajalka Judy Collins, ki je trdila, da se ji je James Dean posthumno spovedal. Na hitro so prodali pol milijona izvodov. Vampira, holivudska frikica, Deanova prijateljica, je objavila članek, v katerem je oznanila, da je v redni telefonski zvezi z Deanovim duhom, toda njena hiša se je potem prelevila v tako huronsko romarsko točko, da se je morala odseliti. Ko je poet Frank O’Hara napisal serijo elegij, pa je postalo dokončno jasno, da za Deanom – magari nekrofilsko – žaluje tudi visoka kultura.

Kult mrtvega zvezdnika

James Dean, fant iz Fairmounta (Indiana), otrok igralske Metode, ki so ga imeli še malo prej za teslo, pozerja in ekshibicionista, ker je na tiskovne konference prihajal neobrit in razcapan, ker sončnih očal pred fotografi ni hotel sneti, ker se je med intervjuji dolgočasil, ker je teroriziral soigralce ter jih “sproščal” z uriniranjem v dvoje, ker je nevrotično preziral avtoriteto, ker je spal s pištolo in ker si je na snemanju vedno vzel čas, da je kapriciozno meditiral ob Wagnerju in svoje “emocionalne spomine” koncentriral v točko (če je bilo treba, se je z glavo zaletaval v steno), jim je pobegnil. “Ne vem več, kaj naj še storim – razen da morda umrem,” je dahnil v Uporniku, v katerem je imel občutek, da ga starši dobesedno trgajo.

Po njegovi smrti so platna preplavili tinejdžerski, delinkventski, rokenrolski filmi, v katerih je kar mrgolelo njegovih imitacij. Da ga zelo pogrešajo, pa je kazalo tudi to, da so stalno iskali “novega Jamesa Deana”. Za “novega Jamesa Deana” so razglasili Paula Newmana, pa Steva McQueena, pa Deana Stockwella, pa Anthonyja Perkinsa, pa Warrena Beattyja. Dennis Hopper je dobesedno moledoval, naj ga razglasijo za “novega Jamesa Deana”. Sean Penn je veljal za “naslednjega Jamesa Deana”, David Bowie za “Jamesa Deana s kitaro”, Tupac Shakur za “Jamesa Deana naše dobe”. Ko je Bernardo Bertolucci pripravljal Sanjače, film o uporniškem letu ’68, je igralcem vrtel Upornika, ki so ga vrteli tudi Eminemu, ko se je pripravljal za vlogo v filmu 8 milj – ujeti je hotel tisti deanovski miks agresivnosti, nevrotične vitalnosti in ranljivosti.

Johnny Depp si je najel sobo v newyorškem hotelu Iroquois, v katerem je nekoč spal Dean – hotel je vsrkati njegovega “duha”. V nekem smislu je imel prav: James Dean se je prikazoval povsod. Zbigniew Cybulski je bil “poljski James Dean”, Gérard Philipe je bil “francoski James Dean”, Terence Stamp je bil “britanski James Dean”, Horst Buchholz je bil “nemški James Dean”, Yujiro Ishihara je bil “japonski James Dean”, Caio Blat je bil “brazilski James Dean”, Olzhas Nusupajev je bil “kazahstanski James Dean”. In ja, Mirko Bogataj je bil “slovenski James Dean”.

Še več, najboljši in najvplivnejši filmi so vedno izgledali tako, kot da so kanalizirali “duha” Jamesa Deana – 400 udarcev, Do zadnjega diha, Diplomiranec, Kruta zgodba o mladosti, Ameriški grafiti, Ulice zla, Taksist. In Goli v sedlu, se razume. Wyatt (Peter Fonda) in Billy (Dennis Hopper), hipijevski verziji kavbojev, sta upornika brez razloga, ki ju “južnjaki”, utelešenje konformistične, nestrpne, fundamentalistične, retardirane Americane, na koncu sestrelijo. Ker ne ubogata. Ker imajo občutek, da se jim posmehujeta. Ker dišita po seksu, drogah in rokenrolu. In ker se ne zavedata, kaj predstavljata. To jima pred tem pojasni Jack Nicholson: “Ljudje se bojijo, toda ne bojijo se vaju. Bojijo se tega, kar predstavljata – in za njih predstavljata svobodo. Oh, sami pravijo, da so svobodni, toda govorjenje o svobodi je eno, biti svoboden pa čisto nekaj drugega. Če te na trgu kupujejo in prodajajo, potem si težko svoboden. Jasno, nikoli jim ne reci, da niso svobodni, ker te bodo takoj ubili, samo da bi dokazali, da so svobodni.”

Svoboda je le “trenutna slabost” sistema, le tranzitni trenutek, ki ga izkoristi posameznik, preden ga ubijejo. Tudi James Dean je izgledal kot “trenutna slabost” sistema, zato je umrl na vrhuncu kariere. In umrl je s tistim obrazom, po katerem bi si ga zapomnili, če bi se kdaj postaral. Kultistična, fetišistična, morbidna obsedenost z zvezdami, ki so umrle z glamuroznim obrazom, z obrazom, ki se ne bo nikoli postaral in ki ne bo nikoli razočaral, je le inverzija zvezdnikove histerične, silikonske želje, da se ne bi nikoli postaral, da svojih fenov ne bi nikoli razočaral ter da bi se njegov obraz na vrhuncu glamuroznega sija čudežno zamrznil in postal večna posmrtna maska, fantomsko skrivališče tiste mučeniške iznakaženosti, ki jo prinese staranje – odtod prepričanje, da James Dean v resnici živi iznakažen v sanatoriju.

Abraham Lincoln adolescence

“V kotu je ždel fant, ves mršav, kakih 60 kilogramov, malce poženščen, temačen – zanimivega ga je delalo le to, da je imel na rami mačko.” Tako je Jamesa Deana opisal scenarist Andrew Solt, ko ga je videl prvič – pred začetkom snemanja Upornika, filma o treh izgubljenih losangeleških najstnikih, prepričanih, da se konec sveta ne bo zgodil ponoči, temveč ob zori. Film Vzhodno od raja, v katerem je igral Cala Traska, fanta iz Salinasa, ki dela vse, da bi “zapeljal” svojega hladnega očeta (celo v kapitalista se prelevi!), še ni doživel premiere. James Dean, ki je debitiral v reklami za Pepsi, je bil še nobody. Pred tem se je pojavil le v nekaj TV-igrah in filmih. Hipno, neslišno, brez odmeva. Solt še ni slišal zanj. A tudi Nicholas Ray, režiser Upornika, ga je prvič videl malce prej, ko mu je Elia Kazan pokazal grobo montirano verzijo filma Vzhodno od raja.

Toda Ray je Soltu navdušeno dahnil: “Naj te spoznam s svojim novim zvezdnikom, Jamesom Deanom.” Potem ga je potegnil na stran, rekoč: “No, kaj praviš?” Solt ni mogel lagati. “Tole tu, da je zvezdnik?” Dean ni izgledal kot zvezdnik. Ali pa Solt ni videl tega, kar je videl Ray. “Dean bo največji filmski zvezdnik,” je dodal.

James Dean ni bil rojen za življenje, ampak za film. Življenje je prekratko. Tudi na nedeljskih zabavah, ki jih je prirejal Ray, ni izgledal kot zvezdniški material: tiho, s povešenim pogledom je mahal po bobnih – z očali in cigareto, ki mu je visela iz ust. Bil je nevpadljiv. In na rami ni imel mačke. Vsaj ne vedno. Toda ko se je prikazal na platnu, ni več potreboval mačke – film ga je razsvetlil, glorificiral, beatificiral. “Oče ga morda ne ljubi, toda kamera ga ljubi,” je zapisala Pauline Kael. Vtis, da je bil Dean ustvarjen za film, je bil napačen: film je bil ustvarjen zanj. Kar se je potrdilo 18. marca 1955, teden pred začetkom snemanja Upornika, ko je v kina prišel film Vzhodno od raja, ki je Deana poslal na nebo. Dean je bil dogodek, nekaj novega, prelomnega, originalnega, genialnega.

Ko je kaj rekel, se je zdelo, da govori on, ne pa scenarij – in ko je obmolknil, se je zdelo, da res ne ve, kaj bi rekel. Ko so snemali, niso nikoli vedeli, kaj bo naredil – in ko Upornika gledate stoprvič, še vedno ne veste, kaj bo naredil. Vedno znova preseneti – ko se krčevito, spamatično zvija po tleh ali pa ko nevrotično zgrabi svojega stokilogramskega očeta ter ga začne vlačiti in premetavati po stanovanju. Tega ni mogel predvideti noben scenarij – še najmanj leta 1955.

Publiki in kritikom se je zazdelo, da so videli obraz modernosti, kristal nove dobe, revolucijo. Dean jim ni spremenil le življenja, ampak je, če naj parafraziram Françoisa Truffauta, z vsako gesto, vsako potezo in vsako mimikrijo zadal smrtni udarec filmski, kulturni in psihološki tradiciji. Na koncu filma ne umre Dean, ampak njegov prijatelj Plato, toda scenarist Stewart Stern je rekel: “Ubili so napačnega – Dean je ta, ki je nevaren.” Bil je kot črna luknja – vse je vlekel nase.

Marlon Brando je igralce seksualno in emocionalno raztegnil – in Dean je hotel biti Brando. Stalno ga je imitiral, se oblačil in obnašal kot on, celo zalezoval ga je ter mu telefonaril, dokler mu ni Brando zabrusil: “Bodi to, kar si, ne pa to, kar sem jaz!” Vloga Cala, ki ga v filmu Vzhodno od raja igra Dean, je bila najprej ponujena Brandu.

V Uporniku ni bilo rokenrola, toda bil je tako dober, tako prepričljiv, tako originalen in tako avtentičen, da se je vsem, ki so ga gledali, zdelo, da so rokenrol poslušali od prve do zadnje minute. Neka revija je Jamesa Deana celo razglasila za “prvega rock zvezdnika”. Z razlogom.

Ironično, 25. marca 1955, ko so začeli snemati Upornika, je štartala tudi Brooksova Džungla v razredu, film o najstniški delinkvenci, v katerem je bilo mogoče slišati tudi štikel Rock Around the Clock. To je bil prvi film z rokenrolom, toda na najstnike je pogledal skozi oči odraslih. Upornik, posnet v času razcveta najstniškega kriminala, protinajstniške histerije ter divjih psihoanalitskih teorij o “mamizmu”, “moški paniki” in tem, da “šibki” očetje in “dominantne”, “neobčutljive” matere svoje otroke spreminjajo v kaotične, delinkventne mevže, je na najstnike pogledal skozi oči najstnikov. Odtod bujno, vročično doživljanje sveta.

In James Dean je bil, kot pravi Deanov biograf David Dalton, “Abraham Lincoln adolescence”. Najstnike je osvobodil. Rekel jim je: nič ni narobe, če ste drugačni! Nič ni narobe, če nočete biti ujetniki odraslega sveta! Nič ni narobe, če nočete biti kot svoji starši! Nič ni narobe, če mislite, da ste pametnejši od svojih staršev! Nič ni narobe, če nimate stalnega občutka sramu! In nič ni narobe, če ste delinkventni – staršem v delinkvenci itak ne sežete niti do pasu!

V Uporniku – filmu hitrih montažnih rezov, ostrih snemalnih kotov in bujnih velikih planov – ni bilo rokenrola (še huje, edini štikel, ki ga slišimo, je star več kot 10 let), toda bil je tako dober, tako prepričljiv, tako originalen in tako avtentičen, da se je vsem, ki so ga gledali, zdelo, da so rokenrol poslušali od prve do zadnje minute. Neka revija je Jamesa Deana celo razglasila za “prvega rock zvezdnika”. Z razlogom.

Otroci noči

Upornika, remiks Petra Pana in Romea in Julije, ki se odvrti v enem dnevu, so začeli snemati v črno-beli tehniki, toda studio Warner je hitro ugotovil, kaj ima v rokah, zato je po enem tednu sklenil, da začnejo Upornika snemati znova – tokrat v barvah. Cinemascope! In tudi Nicholas Ray, nonkonformist, holivudski upornik, ki ga je imel J. Edgar Hoover za komunista in ki je imel tedaj za pasom serijo odličnih filmov noir (Živijo ponoči, Na nevarnih tleh, Johnny Guitar), je vedel, kaj ima v rokah, zato je delal vse, da bi Jamesa Deana, eksplozivno temo, novo seksualno politiko in atomsko dobo poravnal v popolni vihar starogrške tragedije.

Da bi čim bolj zlezel v glave najstnikov, je, pravita Lawrence Frascella in Al Weisel, avtorja knjige Live Fast, Die Young, obiskoval socialne delavce in psihiatre, študiral najstnike v kinih in restavracijah, patruljiral s policijo, scenariste je pošiljal v mladinske centre in popravne domove, kjer so hlinili socialne delavce, scenarij je kazal ekspertom, celo dr. Douglasu Kelleyju, glavnemu psihiatru na sojenju v Nürnbergu. Da bi bilo vse skupaj čim rea-

lističnejše, je igralce pripravljal tako, da jih je ščuval v grobe, agresivne, gladiatorske igrice, v male vloge delinkventov je postavil prave delinkvente, člane losangeleških uličnih tolp (Athenians), za svetovalca je vzel pravo barabo, sestavil je spisek najstniških, hipsterskih žargonskih besed, ki jih je treba nujno uporabiti (too much, cool, chick, fuzz, crazy, dig, hothead, heat, flake out ipd.), Deana in njegovega nasprotnika pa je med dvobojem na Griffithovem observatoriju – med tistim slovitim baletom nasilja – vzpodbudil, da sta se dvobojevala z pravima nožema. Hotel je pravo kri, prave emocije, prave solze, pravi strah, “resnične trenutke” – kot Dean. Obema je bilo jasno, da kamere ne moreš prevarati.

In da bi dobil prave emocije, je tri glavne igralce, Deana (Jim Stark), 16-letno Natalie Wood (Judy) in 15-letnega Sala Minea (Plato), navlekel nase in vase. Dobesedno: vse tri je zapeljal – in z njimi tudi spal. Vsem je bil oče in obenem ljubimec, patriarh in obenem fukač. Ray, ki je svojo ženo, fatalno Glorio Grahame, nekoč zasačil v postelji s svojim 14-letnim sinom iz prvega zakona, je bil prepričan, da bodo tako lažje začutili svoje like. Če so hoteli igralci dojeti smisel generacijskega prepada, so morali očeta začutiti tudi v sebi. In to v vsej neznosnosti, morbidnosti, nasilnosti in sprevrženosti ojdipske kalvarije.

Ray jih je poslal v emocionalno divjino. Morda si je celo želel, da bi ga skušal kateri izmed njih ubiti. To, da je spal z Natalie Wood, ki je tedaj hodila z Dennisom Hopperjem – toliko bolje! Naj Hopper začuti očeta! Dean je vprašal Hopperja, ki je nastopal v stranski vlogi: “Ali sovražiš svojo družino?” Seveda, je odvrnil Hopper, Dean, ki je rasel pri teti in stricu, pa je dodal: “Jaz tudi. To naju žene v igro.” In res, Hopperju je šel Ray – strašni oče – tako na živce, da je do smrti trdil, da je Upornika režiral James Dean.

S temi “manipulacijami” je med najstniki ustvaril erotično, seksualno napetost – tega v filmih do tedaj ni bilo. Še več: ta seksualna napetost je kar pokala od dvoumnosti. Dean pomotoma stopi v žensko stranišče, misleč, da je moško. Plato se nežno stiska k Deanu. Spol je postal fluiden. Ray je pustil, da so najstniki delovali gejevsko. Tega v filmih do tedaj ni bilo.

O Deanovi spolni identiteti so veliko špekulirali. Prvi so trdili, da je bil gej, drugi, da je bil biseksualec, tretji pa, da se še ni odločil. Kaj če je bil le narcis, ki je hotel, da ga ljubijo vsi? Revolucionar, ki je hotel zapeljati vse?

Ne pozabite: petdeseta so bila čas, ko so imeli homoseksualnost še za “mentalno bolezen” in ko so geje enačili s komunisti, “rdečkarji”. Da je Dean – v katerem je Parker Tyler videl “gejevsko parodijo Marlona Branda” – nosil rdeč džeket, pove vse: homoseksualnost je nastopala kot znak upora, nonkonformizma, kulturne revolucije.

Najslovitejši prizor iz Upornika je “chickie run”. Dean in Buzz (Corey Allen) dirkata proti prepadu – tisti, ki bo avto prej ustavil (ali pa prej skočil iz njega), izgubi. Kdo se bo prej ustrašil? Kdo si upa dlje? To je divja, brutalna, gladiatorska igra. Toda Frascella in Weisel pravita, da je “chickie run” le imitacija atomske tekme (kdo si upa dlje?), ki so jo tedaj uprizarjali odrasli. Otroci so le imitirali odrasle. Med snemanjem Upornika so v Nevadi testirali atomsko bombo – in svetlobo se je videlo do Hollywooda.

Upornik je hotel reči: odrasli so hujši od delinkventov. Kaj je “chickie run” v primerjavi z atomsko bombo? Kaj je homoseksualnost v primerjavi s histeričnim antikomunizmom, ki je mučil Ameriko? Antikomunizem je bil prava mentalna bolezen.

“Zakaj to počneva,” vpraša Dean. Buzz famozno odvrne: “Nekaj moramo narediti.” Uporniki brez razloga postanejo uporniki z razlogom.

O Deanovi spolni identiteti so veliko špekulirali. Prvi so trdili, da je bil gej, drugi, da je bil biseksualec, tretji pa, da se še ni odločil. Kaj če je bil le narcis, ki je hotel, da ga ljubijo vsi? Revolucionar, ki je hotel zapeljati vse?

Ali obstaja življenje po revoluciji?

Upornik, velik hit, ni dobil niti oskarjevske nominacije. Sal Mineo in Natalie Wood pač, za stranski vlogi, ne pa tudi James Dean, ki mu je oskarjevsko nominacijo vrgel film Vzhodno od raja in naslednje leto še Velikan, v katerem se je – v vlogi Jetta Rinka, fanta iz Teksasa, ki na svoji parceli odkrije nafto – postaral za 25 let (če ste že ravno hoteli vedeti, kako bi Dean izgledal leta 1980, pri petdesetih). Bil je prvi, ki je dobil posthumno oskarjevsko nominacijo – in obenem prvi, ki Oskarja potem posthumno ni dobil. Tudi drugič ne. Kar pomeni, da je oskarjevsko nominacijo dobil za vse vloge – razen za tisto, ki je spremenila film in svet.

Spomnite se le slovitega prizora, ki se odvrti v losangeleškem planetariju. Vodič razlaga: “Dneve pred koncem sveta se bodo ljudje ozrli proti nebu in opazili zvezdo, ki bo vse svetlejša in vse bližje” – in v tem trenutku v planetarij stopi James Dean. Vodič nadaljuje: “In ko se nam bo ta zvezda približala, se bo vreme spremenilo.” Ray je videl to, česar drugi niso. Brez Deana ne bi bilo Upornika. In brez Upornika ne bi bilo Deana.

Ko je Upornik prišel v Hibbing (Minnesota), si ga je Bob Dylan – tedaj še Robert Zimmerman – serijsko ogledoval. Znova in znova. Kupil si je tudi rdeč džeket. Nekoč se je ponoči – ob enih! – celo prikazal v Fairmountu, da bi videl, kje je živel James Dean. Ko je videl, da vukojebina, v kateri je zrasel Dean, zelo spominja na vukojebino, v kateri je zrasel sam, je vedel, da je na pravi poti. Don McLean je v štiklu American Pie pel o “dvornem norcu” (menda Dylanu), ki si je “plašč sposodil pri Jamesu Deanu”.

To deanovsko potrditev so potrebovali tudi drugi “uporniki”, recimo Morrissey, ki je v Fairmountu posnel videospot Suedehead, za dobro mero pa napisal še Deanovo biografijo, logično in tako rekoč avtobiografsko naslovljeno James Dean ni mrtev. Deana so bio-

grafirali Beach Boys (A Young Man Is Gone) in Eaglesi (James Dean), Elvis Presley je padel na kolena in začel recitirati Deanove replike iz Upornika, ko je v kafetariji studia MGM srečal Nicholasa Raya, John Lennon pa je rekel, da brez Jamesa Deana ne bi bilo Beatlesov. Dylanu in Beatlesom je uspelo: postali so James Dean. In ko si je Michael Jackson v videospotu Beat It nataknil rdeči džeket, je bilo jasno, kaj hoče postati.

Izraz “upornik brez razloga” je vzdevek vsakogar, ki ne misli kot oblast, pa naj si bo barski fantazist, protestnik, gverilec ali terorist. Kdor hoče pokazati, da je nonkonformist in da mu je vseeno za “glavni tok”, pozira z Jamesom Deanom. Deanovi posterji in slike visijo povsod – po restavracijah, trgovinah, klubih. Z njegovim imidžem so oglaševali očala, ure, džins, oblačila, obutev ipd., toda ne brezplačno: njegovi dediči – rodbina Winslow iz Fairmounta – namreč licenčnino mastno zaračunavajo, tako da s trženjem Deanovega imidža letno poberejo milijone. Kar pa ne preseneča: prav Winslowi so namreč pionirsko patentirali licenciranje mrtvih zvezdnikov. Nič se jim ni zgodilo. Verjetno zato, ker Deanu niso bili dovolj blizu.

Tiste, ki so mu bili preblizu, je čakalo “prekletstvo”. Vzemite le Deanov Spyder. V garaži, v katero so ga spravili, je zagorelo. Šoferja, ki ga je s tovornjakom vozil okrog, je zgazil do smrti, ko je padel s prikolice. Na neki prireditvi je zdrsnil s platforme in nekomu zlomil nogo. Moški, ki je kupil menjalnik, se je takoj zatem smrtno ponesrečil. Potem pa je Spyder skrivnostno izginil: tovornjak, na katerega so ga naložili, je v Los Angeles pripeljal prazen.

“Prekletstvo” je čakalo tudi Deanove soigralce, predvsem tiste, ki so mu bili preblizu. Nicka Adamsa, sina rudarja, ki se je razglašal za njegovega najboljšega prijatelja, je leta 1968 vzel overdose, Sala Minea, sina izdelovalca krst, ki je postal gejevska ikona, so leta 1976 našli zaklanega v New Yorku, Natalie Wood, hči ruskih priseljencev, ki se deanovskih moških ni nikoli nasitila, pa je leta 1981 utonila pri otoku Santa Catalina.

Če vprašate konspirologe, ki trdijo, da so Jamesa Deana likvidirali komunisti, potem so umrli zato, ker so preveč vedeli. Če vprašate cinefile, potem so umrli zato, ker življenje po Uporniku ni obstajalo. Ker še vedno niso preboleli, da je bilo snemanja Upornika – te revolucije, te utopije – konec. Ker še niso hoteli domov. Ker doma niso več imeli. Ker so se zbudili in je bilo sveta konec.

Vedeli so, kaj se jim je zgodilo leta 1955 – in potem so delali vse, da ne bi igrali v boljšem filmu, kot je bil Upornik brez razloga, ki je vprašanje, ali obstaja življenje po revoluciji, obrnil: ali obstaja življenje pred revolucijo? Ali kot Judy odvrne Deanu, ko jo vpraša, če je to hiša, v kateri živi: “Kdo pa sploh živi?”