Kultura / Slovenskim gledalcem je blizu tudi (kakovosten) evropski film 

V Piranu se je konec tedna zaključil že 6. Festival evropskega in mediteranskega filma (FEMF), kjer je bilo prikazanih 31 filmov, ki so bili nagrajeni na največjih svetovnih filmskih festivalih (Berlin, Cannes, Benetke, Toronto, Karlovy Vary, Sarajevo). Nagrado za najboljši film festivala podelili islandskemu filmu Dobrodušni velikan, ki ga je režiral Dagur Kari, nagrado za najboljšega režiserja je prejel ruski režiser Aleksej German mlajši za film Pod električnimi oblaki, nagrado Vilko Filač za najboljšega direktorja fotografije je prejel Sturla Brandth Grøvlen za film Viktorija, za najboljši prevenc pa je bil razglašen Naše vsakdanje življenje (Our every day life) režiserke Ines Tanović Za ustvarjalni prispevek na področju svetovne kinematografije je bil nagrajen Slavko Štimac, ki je bil tudi častni gost festivala.

Žirijo FEMF so sestavljali Neva Mužič, filmska kritičarka, Radovan Čok, direktor fotografije in Ubald Trnkoczy, filmski in televizijski režiser, festival pa je potekal od 6. do 10. oktobra. Namen festivala je približati kakovosten evropski film gledalcem v Sloveniji.

Nagrada za najboljši film festivala je žirija obrazložila z besedami, da je Dobrodušni velikan ne izstopa zgolj v preprostosti in učinkoviti režijski izpeljavi, temveč tudi s svojim intimnim pristopom do glavnega lika, ki nosi pozitiven odnos do sveta in s svojo človečnostjo učinkovito nagovarja gledalce. Prav tako so pojasnili, zakaj je Aleksej German mlajši prejel nagrado za najboljšega režiserja: "Le režiser z obilo znanja, umetniške kreativnosti in izkušenj lahko obvladuje in izpelje tako kompleksno tematiko o času in vesolju s pomenljivimi referencami in simboli, ki se nanašajo tako na filmsko umetnost samo kot na človekovo spoznanje o lastni biti in bivanju. In v letošnjem naboru je to uspelo ruskemu režiserju Alekseju Germanu mlajšemu, v filmu Pod električnimi oblaki."

Nagrada za najboljšega direktorja fotografije nosi ime po Vilku Filaču, ki nam je zapustil samosvoj pristop do kamere kot sredstva, ki opazuje človekovo okolje in dogodke v njem. V enem svojih filmov nam je zapustil kamero, ki snema še kar naprej, kot bi bila podaljšek snemalčeve radovednosti, smisla za naravno in ljubezen do življenjske energije, pojasnjujejo organizatorji. Da si je letošnjo nagrado na tem področju prislužil Sturla Brandth Grøvlen, je žirija utemeljila s filmom Victoria, ki nas "v enem zamahu pelje po mestnih ulicah in nam postreže z borbo na življenje in smrt, ki naj bi prinesla želeno svobodo in izpolnitev sanj, brez umetnih posegov, dodatnih efektov, le s silovito intenzivnostjo svoje prisotnosti nas potegne v središče dogajanja in nam do konca ne da dihati".

Filmski prvenci režiserja zaznamujejo za vedno. Tokrat so na festivalu izpostavili Ines Tanović, ki je zakrivila bosansko-slovensko-hrvaško koprodukcijo Naše vsakdanje življenje, ki s svojo tematiko ponuja vso razsežnost katerekoli vojne, ki s svojimi posledicami vpliva tako na spremembo človeškega pogleda na svet, kot na spremembo časa samega in vrednostnih sistemov v njem. Po mnenju žirije gre za film, ki s svojimi liki presega pogled v preteklost in na trenutke objektivno analizira tudi sedanjost in za film, ki s simbolnimi znaki nagovarja verjetnost boljše prihodnost.