ZDA in EU sta zgrešeno podcenjevali Rusijo

Nedavne izjave predsednika Evropske komisije, da mora Evropa Rusijo obravnavati »dostojno« ter da EU ne more biti zgolj sredstvo Washingtona pri odnosih z Rusijo, je očitno tudi rezultat bolj odločnega nastopa Rusije v zadnjih letih. Da sta ZDA in EU podcenjevali pomen ruskih vojaških reform in sposobnosti pa je razvidno tudi iz strokovnih analiz, dober primer je analiza Evropskega sveta za zunanje zadev (ECFR). Ruska federacija je pričela svojo vojsko modernizirati že takoj po prihodu Vladimirja Putina na oblast, proces pa je bil v precejšnji meri rezultat velikih težav ruske vojske v Čečeniji in njene nezmožnosti odvračanja zahodnih »partnerjev« od raznih intervencij po svetu.  

V tem smislu je bila za Rusijo najpomembnejša intervencija, ki jo je leta 1999 zveza NATO izvedla zoper tradicionalno rusko zaveznico Srbijo, tedaj še v okviru ZR Jugoslavije. Naslednji trenutek streznitve je bila gruzijsko-ruska vojna leta 2008. In čeprav je ruska vojska v samo treh dneh uspela premagati gruzijsko vojsko, je hkrati postalo jasno, da so bile gruzijske sile, ki so jih izurili ameriški častniki, veliko bolj uspešne in motivirane, kot pa so to pričakovali v Rusiji. Prav zato je od leta 2008 Rusija, kot ugotavlja ECFR, izvedla vrsto novih (»new look«) reform.

Najprej je profesionalizirala armado tako, da je dodatno izobraževala profesionalne vojake in zmanjšala število nabornikov. Spremenila je tudi poveljniško strukturo in uvedla dodatne vojaške vaje, istočasno pa je začela z obnovo oborožitve in opreme. Napaka zahodnih opazovalcev je bila, da so spremljali predvsem zadnjo spremembo, novo oborožitev, manj pa ostale organizacijske spremembe. Vendar so bile ključne predvsem te. S profesionalizacijo vojske je Rusija odpravila največjo organizacijsko hibo nekdanje sovjetske vojske. »Ruska vojska je prvič dobila piramidalno strukturo, s samo nekaj odločevalci na vrhu in več častniki, ki so služili v vojski. Ob tem so bile plače častnikov povečane za petkrat, pri poveljstvu pa so uvedli sodobne metode. To je privedlo do bistvenega varčevanja, ta sredstva pa so bila vložena v povečevanje profesionalizacije ruskih oboroženih sil,« piše v poročilu.

To je ruski vojski omogočilo, da je pričela uporabljati bolj tehnološko dovršeno orožje, saj naborniki služijo vojaški rok premalo časa, da bi jih bilo mogoče dobro izšolati za uporabo zapletenih sistemov orožij. Hkrati se je povečala bojna pripravljenost elitnih padalskih, mornariških in posebnih enot. Spremenjen je bil tudi sistem šolanja, in sicer po modelih iz Švice in Avstrije. Uvedeno je vodenje enot po vzgledu zahodnih armad, vojaki pa so dobili tudi nove uniforme in novo oremo, kar je utrdilo moralo in zaupanje. Istočasno je bila vojska organizacijsko spremenjena tako, da so bile enote zmanjšane po obsegu. Namesto nekdanjih 23 divizij je ruska vojska dobila 40 novih, bolj gibljivih brigad. Spremenjen je bil tudi sistem mobilizacije, nova vojaška okrožja pa so dobila nadzor nad vsemi kopenskimi, mornariškimi in zračnimi silami na svojem območju. In če so v času vojne v Čečeniji nekatere ruske divizije potrebovale celo leto dni za doseganje pripravljenosti, so nekatere nove ruske enote to sposobne doseči že v 24 urah. Kot pojasnjuje študija ECFR je to Rusiji omogočilo, da je imela v času ukrajinske krize ob meji z Ukrajino več mesecev 40.000 ter 150.000 vojakov v popolnoma za boj sposobnih formacijah, istočasno pa je izvajala vaje še z 80.000 vojaki v drugih delih države.

Napaka zahodnih opazovalcev je bila predvsem v tem, da so poročali o težavah ruske industrije pri dostavljanju naročene nove opreme enotam, ne da bi razumeli globino ruskih reform. Prvi dve fazi sprememb namreč nista imeli za cilj uporabe novega orožja, pač pa učinkovito upravljanje z že obstoječim orožjem. To je privedlo do zahodnega podcenjevanja ruskih sposobnosti in nerazumevanja novih ruskih doktrin, še posebej združevana konvencionalnega in nekonvencionalnega bojevanja.

To se je pokazalo tudi pri nedavnem lansiranju ruskih raket »Kaliber« 3M14 na cilje v Siriji iz ruskih ladij, ki so plule po Kaspijskem jezeru, ki je presenetilo zahodne politike. Ruske rakete »Kaliber NK« imajo sicer domet 2600 kilometrov, maksimalno odstopanje zadetka od tarče pa je samo dva metra. Rakete potujejo nepogrešljivo, saj jih vodijo sateliti. Zanimivo je, da ameriške rakete Tomahavk – tudi tiste z jedrskimi glavami – zaradi možnosti motenja satelitskih signalov uporabljajo drugačno metodo navigacije, kjer se raketa »orientira« po konfiguraciji terena. Vendar so prav zato te rakete skoraj neuporabne tam, kjer ni posebnih geografskih značilnosti in je teren puščavski, ameriški predsednik Bush pa jih je nad Irak prav zato leta 2003 skorajda poslal preko Turčije – brez njenega dovoljenja. V zadnjem trenutku je bila izbrana druga pot za rakete. Ruske manevrirne rakete s tem očitno niso imele težav, saj so po izstrelitvi preletele večinoma neobljudene predele Irana, Iraka in Sirije. Rakete so do ciljev v Siriji letele več kot tri ure. Na začetku poti »kaliber NK« doseže hitrost okoli 3500 kilometrov na uro, nato pa leti s hitrostjo pod 1000 kilometri na uro, na višini okoli 150 metrov. Nad vodo leti na višini zgolj 50 metrov, zato je raketo težko pravočasno odkriti.

Šlo je očitno tudi za sporočilo, da ima Rusija orožje, ki lahko preleti velike razdalje, preko več držav in natančno zadane cilje tudi daleč stran od Rusije. Vojni analitik "Komsomolske pravde" Viktor Baranec, hkrati nekdanji tiskovni predstavnik ruske vojske, je ocenil, da je šlo pri napadu iz Kaspijskega jezera za potezo, ki jo je mogoče razumeti kot »reklamo« za rusko orožje. Baranec je poudaril, da je s tem tudi Rusija dokazala, da lahko enako uspešno, kot so to storile ZDA, ob napadih na cilje v Jugoslaviji in Iraku zadane cilje. Potencialni kupci pa ne bodo več mogli reči, da se to orožje »ni dokazalo v vojni.«