Predsodki, serijsko

Konec leta 2013 so svet obkrožili posnetki z Lampeduse. Na njem so bili prosilci za azil, ki so se morali sleči do golega, nato pa so jih kljub zimskim temperaturam javno in ponižujoče spirali z vodo. Evropa se je zgražala. Manj kot dve leti kasneje ta prizor, podoben črno-belim podobam taborišč iz zgodovinskih učbenikov, ni več eksces nekje daleč na italijanskem jugu. Tudi v domnevno visoko civiliziranem središču celine so se ljudje v očeh mnogih iz razčlovečenih številk spremenili v razčlovečeno grožnjo.

Ksenofobija sicer ni nič novega. Nekateri trdijo, da je starejša od samega človeštva. Razlaga gre takole: Skozi evolucijo so nalezljive bolezni in zajedavci pomembno določali naše sposobnosti preživetja. Naš imunski sistem to nevarnost običajno relativno uspešno obvladuje, a to velja predvsem za bolezni, ki so v določenem okolju stalno prisotne. Proti novim, bolj eksotičnim povzročiteljem, lahko popolnoma odpove. V tem primeru pomembno zaščitno vlogo igrajo drugi, vedenjski obrambni mehanizmi. Na primer nezaupanje do neznancev. Prav tujci so bili milijone let namreč potencialni prinašalci novih bolezni. Tisti med našimi predniki, ki jih niso sprejemali z odprtimi rokami, so imeli boljše možnosti za preživetje in za prenos te lastnosti na potomce.

Četudi je nenavadna, ta razlaga ni brez dokazov. Raziskave kažejo, da ljudje ki so si tik pred testiranjem ogledovali fotografije različnih bolezenskih znakov, v povprečju kažejo povečano nezaupanje do tujcev. Prav tako tisti, ki so iz različnih razlogov bolj dovzetni za okužbe. Prisotnost nalezljivih bolezni v skupnosti je celo statistično povezana s pogostostjo nasilja med političnimi skupinami in posamezniki.

V današnjem globaliziranem svetu je seveda takšno vedenje popolnoma nesmiselno. Ksenofobija nas prav gotovo ne bo ubranila pred neznanimi boleznimi. Če se v kateri od držav sveta v razvoju pojavi nov virus, ga bo k nam najverjetneje prinesel kateri od turistov ali podjetnikov, pa zaradi tega nobenega od njiju na letališču ne bo pričakala ograda iz bodeče žice in javno dezinfekcijsko prhanje. Zakaj? Zato, ker na žalost evolucijske prilagoditve ne izginejo v trenutku, ko postanejo nelogične, nekoristne ali celo zmerno škodljive. Tako smo še danes programirani, da uživamo v sladki in mastni hrani, ker so bila v času pomanjkanja tovrstna visoko kalorična živila pač pomembna za preživetje naših daljnih prednikov. Čeprav nam danes, ko imamo trgovine in restavracije za vsakim vogalom, ljubezen do tortic in ocvrtega krompirčka koristi natanko toliko, kot ksenofobija. Manj kot nič.

A tudi če je strah pred tujci res sestavni del naše narave, je to lahko le njegova razlaga, ne pa opravičilo. Etično ravnanje ne pomeni, da smo svetniški in brez predsodkov, temveč da kljub predsodkom storimo to, kar je prav. Vse ostalo so za lase privlečeni izgovori.

Ljudi delimo na begunce in ekonomske migrante, pri čemer imamo slednje malone za prevarante. Ali tudi o naši mladini, ki doma ne najde služb, mislimo, da hodi v tujino krast službe poštenih Nemcev, Angležev in Američanov? Zgražamo se nad vsakim beguncem s pametnim telefonom, kot da se s telefonom ne spodobi bežati pred vojno. Nenadoma nas strašansko skrbi za brezposelne sodržavljane, čeprav smo jih do prihoda beguncev zmerjali z lenuhi in delomrzneži. Opozarjanje na možne teroriste med begunci je podobno temu, da bi se odrekli vsem novorojencem, ker bodo nekateri od njih nedvomno odrasli v roparje in morilce. (Križarji so res rekli: »Pobijte vse, Bog bo že prepoznal svoje,« ampak to je bilo pred osemsto leti!) In seveda ne pozabimo na v praksi nerealno pošiljanje beguncev tistim, ki so povzročili vojne. Po isti logiki moramo žrtve naslednjih poplav, toče in plazov po odškodnine napotiti na ameriško veleposlaništvo, saj k pogostosti naravnih ujm prispevajo podnebne spremembe, ZDA pa so odgovorne za levji delež izpustov ogljikovega dioksida.

Imamo torej mehanizem in posledice, a ob tem nikar ne pozabimo na sprožilec našega odziva na begunsko krizo: sistem, v katerem živimo. Sistem je tisti, ki išče grešne kozle, od »delomrznih brezposelnih« in »parazitskega javnega sektorja« do »lenih Grkov« in »razkošne socialne države«, samo da ne bi opazili uničevalnega pohoda podivjanega kapitalizma. Sistem podpihuje bitko vseh proti vsem, da bi preprečil skupni upor izkoriščanih. In tako kot tekmovanje na prostem trgu žene živilsko industrijo k dodajanju vse večjih količin sladkorja, soli in maščob v hrano, politiki in mediji v tekmi za volilne glasove, branost, poslušanost in gledanost podpihujejo in zlorabljajo naše globoko zakoreninjene strahove. Tudi Angela Merkel, danes do beguncev resda bistveno bolj človeška od svojih kolegov, je pred petimi leti multikulturalizem razglasila za propadel projekt. Naj se danes ne čudi nad posledicami takšne politike.

Realnost sodobne Evrope je družba, v kateri po neizogibnih zakonitostih neoliberalizma prihajajo na dan vse slabosti človeške narave. Begunska kriza je še en izpit iz človečnosti, na katerem smo pogrnili. Ne zato, ker bi bili neumni, ampak zato, ker smo manjkali pri pouku. Politika in mediji so nas namesto tega peljali v slaščičarno, družbeni sistem pa nas je naučil, da si lahko diplomo tudi izmislimo.

Besedilo predstavlja avtorjeva osebna stališča in ne nujno stališč organizacije, v kateri je zaposlen.