Umrl je France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta
© Borut Krajnc
Dr. France Bučar, ki je letos februarja dopolnil 92 let, je bil prvi predsednik slovenskega državnega zbora, nekoč partizan, kasneje disident, dolga leta tudi profesor na pravni fakulteti in eden izmed avtorjev slovenske ustave. Od vsega začetka je bil med ključnimi ljudmi, ki so si prizadevali za samostojno Slovenijo. V znameniti 57. številki Nove revije leta 1987 je objavil svoj prispevek za slovenski nacionalni program, kasneje pa je bil svetovalec odbora za človekove pravice, zametka leta 1989 ustanovljene prodemokratične koalicije strank Demos.
Leta 1990 je bil na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji izvoljen v slovensko skupščino in bil nato izbran za njenega predsednika. Na čelu Skupščine Republike Slovenije je bil tudi med osamosvojitveno vojno in vse do leta 1992. Istega leta je bil Bučar izvoljen tudi v prvi državni zbor, leta 1994 pa se je neuspešno potegoval za župana Ljubljane. Dve leti kasneje se je nato upokojil, a ostal aktiven v političnem življenju.
Dr. France Bučar se je rodil 2. februarja 1923 v Bohinjski Bistrici. Po zaključku šolanja na klasični gimnaziji je nato leta 1947 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je kasneje tudi doktoriral. Leta 1965 je na ljubljanski pravni fakulteti postal izredni profesor. S tega mesta ga je leta 1976 odstranila partija. Univerza mu je nato pozneje na predlog pravne fakultete zaradi neupravičenosti te odločitve podelila naziv zaslužnega profesorja.
V letošnji drugi številki Mladine je z njim opravil intervju Jure Trampuš. Pogovarjala sta se o času osamosvojitve, sedanjem stanju gospodarstva v Sloveniji, konceptu lastnine in uspešnosti podjetij. O njem je zapisal, da je iskriv sogovornik, ki se včasih malo poheca, nasmeji, spet drugič pa maha z rokami in jezno zatrjuje, da ima prav. »Je politični samorastnik, nikoli ni zares pripadal ne slovenski parlamentarni desnici ne njenemu levemu protipolu.«