Res zamujeni rok?

Se vam je že zgodilo, da ste zaradi pravnih napak oblastnih organov morali plačati globo za prekršek, čeprav prekrška po svojem mnenju niste storili? To se je zgodilo Simeunu Kostiću, ki naj bi bil narobe parkiral osebni avtomobil. Vsaj tako sta odločili redarstvo in sodišče, zaradi česar mora Kostić sedaj plačati 230 evrov globe za prekršek in sodnih stroškov, čeprav je prepričan, da ni storil ničesar v nasprotju z zakonom.

Kostić je parkiral avtomobil na Levičnikovi ulici v Ljubljani in dobil obvestilo ljubljanskega mestnega redarstva, da je storil prekršek in mora zanj plačati globo. Ker je menil, da je redar storil napako, da torej avtomobila ni parkiral v nasprotju z zakonom, je na odločitev redarstva po elektronski pošti podal ugovor. Z redarstva je dobil odgovor, da obžalujejo nastali položaj, da pa ugovora po elektronski pošti ne morejo sprejeti brez veljavnega digitalnega potrdila, zato so mu priporočili, naj ga pošlje priporočeno, s klasično pošto. To je Kostić storil pet dni kasneje, potem pa je z redarstva dobil odgovor, da so njegov ugovor zavrgli, ker je bil prepozen in poslan z navadno pošto. Kostić trdi, da ne drži ne eno ne drugo, saj je ugovor poslal priporočeno, tudi rok zanj bi se po njegovem zaradi pritožbenega postopka pri mestnem redarstvu moral ponoviti. Pri tem se (kot pravni laik) sklicuje na splošno sprejeto načelo v vseh pravnih postopkih, da vsak poseg v postopku pomeni ponovitev oziroma podaljšanje izhodiščnega zakonsko določenega roka.

Zato je na okrožno sodišče v Ljubljani vložil zahtevo za sodno varstvo, od tam pa, ne da bi imel možnost, da svojo plat zgodbe pojasni pred sodnikom, dobil odgovor, da je njegova zahteva neutemeljena, in poziv k plačilu sodne takse 150 evrov in plačilu 80 evrov na podlagi plačilnega naloga.

Ker je bila zadeva s tem zaključena, saj zoper sodbo ni več pritožbe, se je Kostić obrnil na ministra za pravosodje. Pisal mu je, da doživlja uzakonjeno »pravno nasilje« in da mora plačevati za napake drugih. Pri tem je dodal, da »ne gre za denar, ampak za pravni princip, za zaščito človekovih pravic in človeško dostojanstvo«.

Z ministrstva za pravosodje so odgovorili, da so gospodu Kostiću pojasnili, da je v omenjeni zadevi odločalo sodišče in še prej prekrškovni organ, ministrstvo za pravosodje pa ne more posegati v odločitve teh organov, prav tako se ne spušča v presojo pravilnosti ali nepravilnosti sodnih odločitev. Pojasnili so, da so način »za saniranje domnevno krivičnih sodnih odločitev pravna sredstva, vse morebitne nepravilnosti oziroma krivice pa se lahko odpravijo le v skladu s predpisi in ustreznimi pravnimi sredstvi«. Neformalno so mu svetovali, da ima še eno možnost vložiti zahtevo za sodno varstvo, če meni, da se mu godi krivica.

A Kostić je to enkrat že storil, na sodišču pa niso imeli posluha zanj. Kljub temu vztraja, da bo izčrpal vse pravne poti, ne glede na to, kako dolga in naporna pot ga čaka, da bi pokazal na krivičnost zakonske ureditve in morda spodbudil spremembe, ki bi jo odpravile.