Že avgusta, ko beguncev še ni bilo pred slovensko mejo, se je 26-letna študentka psihoterapije Stella Šibenc odločila, da jim bo pomagala. K zbiranju osnovnih življenjskih potrebščin zanje poziva prek spletnega družabnega omrežja. Njeno stran Pomagajmo beguncem je z »všečkanjem« podprlo že več kot osem tisoč ljudi, a hkrati je bila deležna tudi presenetljivo sovražnih odzivov.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Že avgusta, ko beguncev še ni bilo pred slovensko mejo, se je 26-letna študentka psihoterapije Stella Šibenc odločila, da jim bo pomagala. K zbiranju osnovnih življenjskih potrebščin zanje poziva prek spletnega družabnega omrežja. Njeno stran Pomagajmo beguncem je z »všečkanjem« podprlo že več kot osem tisoč ljudi, a hkrati je bila deležna tudi presenetljivo sovražnih odzivov.
Ti odzivi so presenetljivi predvsem zato, ker kažejo, kakšna mnenja so ljudje pripravljeni razkrivati na Facebooku, kjer popolna anonimnost ni mogoča, psevdonimi pa so redki. Ljudje, predstavljeni s pravimi imeni, so Stelli Šibevc od začetka delovanja sporočali, da je treba begunce pobiti, pri čemer so številni dodali, da je treba vzore iskati pri nacistih. Nekateri so pozivali tudi k dokončnemu obračunu z vsemi, ki beguncem pomagajo, nemalo groženj pa je bilo naslovljenih na Stello Šibanc osebno. »Življenje se mi je obrnilo na glavo,« je zapisala v članku, ki ga je konec septembra na spletni strani objavilo Delo. »Iz povprečne in zdolgočasene študentke, ki se je nekega dne odločila pomagati sirskim beguncem, sem se spremenila v humanitarko, ki ji vsak dan grozijo ter izpostavljajo moje ime in priimek.«
Njen primer kaže, da nimamo ustreznih orodij za spoprijemanje s sovražnim govorom na spletu, poudarja dr. Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede. »Zdi se, da kot da gre tu za komunikacijo, ki poteka po lastnih pravilih in povsem brez posledic,« dodaja in predlaga, naj si predstavljamo, kako bi se odzvali, če bi kdo, ki prostovoljno opravlja človekoljubno dejavnost, grožnje s smrtjo prejel po telefonu, pošti ali bi jih videl nalepljene na vrata stanovanja.
Vendar profesorica komunikologije poudarja, da za to ne moremo kriviti spleta ali Facebooka, tako kot tudi za prejete grožnje ne bi krivili telefona ali poštarjev. Zdi se, da so grožnje, izražene prek spleta, manj resne, vendar Tanja Oblak Črnič opozarja, da je ta občutek napačen in zato nevaren. »Ključno napaka je, da smo splet dojeli kot nekakšne namišljene prostore, kjer so morda celo dovoljene večje deviantnosti.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi