Mednarodni sporazumi dražijo zdravila

Farmacevtska industrija v ZDA in Evropi je leta 1994 dosegla veliko zmago s sprejemom sporazuma o intelektualni lastnini (TRIPS), ki je nastal v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Sporazum je sicer določil nekatera prehodna obdobja, vendar držav ne glede na njihov razvoj ni obravnaval drugače. Vsem državam WTO je naložil obveznost spoštovanja patentov na vseh področjih tehnologije. To je še posebej škodilo za države v razvoju, kjer neobstoj patentne zaščite vpliva na zniževanje cen velikih proizvajalcev in omogoča razvoj generičnih zdravil. Tipičen primer je Indija, katere industrija se razglaša za prvo farmacevtsko industrijo sveta v razvoju. Tudi Slovenija je dolgo časa uživala takšen položaj in uspešno razvijala svoja farmacevtska podjetja, predvsem Lek in Krko.

Vendar pa novejši sporazumi, ki so jih ZDA sprejele s svojimi partnerji v okviru Transpacifičnega partnerstva (TPP) – ki poleg ZDA vključuje še Avstralijo, Brunej, Kanado, Japonsko, Malezijo, Mehiko, Novo Zelandijo, Peru, Singapur in Vietnam –, v veliki meri, kot opozarja strokovnjak za intelektualno lastnino Carlos Correa, odpravlja možnost takšnega razvoja. In to kljub temu, da so med državami velike razlike, saj je na primer bruto družbeni proizvod Vietnama kar 43-krat nižji od tistega v ZDA. Kljub temu pa so ZDA zahtevale, in tudi dobile enake standarde zaščite intelektualne lastnine za vse države. Kar seveda pomeni, da nerazvite države ne bodo mogle proizvajati svojih generičnih zdravil, ne da bi se soočile s tožbami in pritiski velikih farmacevtskih podjetij. Posledično to pomeni, da se bodo zdravila v teh državah verjetno podražila, dobički pa se bodo znova stekali na račune velikih korporacij.

Pri tem so velika farmacevtska podjetja z novim prostotrgovinskim sporazumom, ki velja za to omejeno število držav, dosegla celo več, kot so lahko upala, da bodo dosegla znotraj WTO, kjer nerazvite države niso bile več pripravljene popuščati razvitim državam. In zato v okviru WTO večina farmacevtskih patentov za zdravila velja 20 let preden je mogoč njihov prenos in nadaljnja uporaba, v okviru TRIPS-a pa so se države obvezale, da bodo praktično takoj plačale odškodnino tistim tujim podjetjem, ki bodo morda oškodovana zaradi nerazumnega zavlačevanja pri vstopu njihovih izdelkov na trge.

Študija o tem problemu v Kolumbiji je na primer pokazala, da bo večja patentna zaščita v tej državi stroške za farmacevtske izdelke do leta 2025 dvignila za 329 milijonov dolarjev, in istočasno zmanjšala potrošnjo farmacevtskih izdelkov za sedem odstotkov. Druga študija avstralskih in ameriških strokovnjakov pa je podobno pokazala, da bo vlada v Vietnamu zaradi višjih cen zdravil v prihodnje sposobna pokriti samo 38 odstotkov cene zdravil obolelih za AIDS-om, medtem ko danes pokriva 68 odstotkov takšnih stroškov, saj se bo cena zdravil zaradi močnejše patentne zaščite ameriških podjetij v Vietnamu dvignila s sedanjih 127,22 milijonov dolarjev na 501 milijon dolarjev. Bolj rigorozna patentna zaščita bo imela negativen vpliv celo na ceno zdravil v Kanadi, Avstraliji in nekaterih drugih razvitih državah.