Omejeni in prilagodljivi

Gimnazijski profesor filozofije Andrej Adam doslednost pri ljudeh ceni veliko bolj kot nedoslednost, a za učitelje si včasih želi, da bi mislili drugače, kot delajo. Vsaj takrat, ko jih posluša, da je treba otroke naučiti podjetnosti, in ko jih vidi, da se igrajo prodajalce in kupce ter tudi sami postajajo podjetni.

O odločenosti oblasti, da naj ljudje postanejo podjetnejši, ne more biti nobenega dvoma, kot je jasno tudi, da imajo ključno vlogo pri tem šole. Spremembe v njih bodo velike, zato se ne morejo zgoditi na hitro, in čeprav so navdušenci nad podjetnostjo številni, tudi njenih nasprotnikov ni malo. Vendar jih je med učitelji težko najti.

Andrej Adam uči na Ravnah na Koroškem in javnost pogosto opozarja na škodljivost neoliberalnih sprememb v šolstvu, najpogosteje z objavljanjem strokovnih in poljudnih člankov. Da je pri tem početju med učitelji osamljen, ga ne moti toliko kot to, da molka drugih ne more pripisati njihovi nedoslednosti ali preračunljivosti.

Če bi glede podjetnosti učitelji mislili drugače, kot delajo, razlaga Adam, bi to pomenilo, da zasebno ne podpirajo učenja podjetnosti v šolah, ampak to počnejo zaradi razmerja moči in financiranja, torej zaradi skrbi za lastno preživetje. »Potemtakem bi imeli ljudi, ki sicer niso dosledni ali iskreni, a vsaj nekaj mislijo.«

Namesto tega večino svojih kolegov vidi »kot jadralce na nebu, ki se predajajo trenutno najugodnejšim vetrovom, in govor o podjetnosti je trenutno tisto, kar piha«. Tega po njegovem ne moremo imenovati doslednost, ampak kvečjemu »slednost« ali nekritično »sledenje modam in prisilam časa«.

Spremembam, ki jih prinaša spodbujanje podjetnosti, nasprotuje veliko kritično razmišljujočih ljudi. Le med učitelji je take težko najti.

Tržne rešitve

Če nadaljujemo njegovo metaforo, lahko rečemo, da piha zelo močno in da je jadranje zelo prijetno. O pomenu podjetnosti za današnjo družbo se že dolgo časa lahko pustimo prepričati dokumentom Evropske unije, učitelji pa se s tem neposredno seznanjajo na številnih usposabljanjih. Na njih vidijo, da se podjetnost poučuje na razgiban in zabaven način, na primer z igranjem vlog ali uporabo otroških igrač.

Tako je bilo tudi za sto petdeset učiteljev in učiteljic, ki so se sredi septembra udeležili delavnic, ki jih je z denarjem ministrstva za gospodarstvo organiziral Spirit, javna agencija za spodbujanje podjetništva. Usposabljanje je potekalo v skladu s predlogom učnega načrta za izbirni predmet »Z ustvarjalnostjo in iniciativnostjo do podjetnosti«, ki ga je pripravil javni zavod za šolstvo.

»Prihodnjega družbenoekonomskega razvoja si ne moremo obetati brez dinamičnih mladih generacij, ki bodo, odzivajoč se na spremenjene okoliščine življenja in dela, sposobne v katerem koli življenjskem položaju ustrezno razmišljati in učinkovito reševati probleme,« piše v učnem načrtu predmeta, ki naj bi iz učencev zadnjih razredov osnovne šole naredil prilagodljive ljudi.

Začelo naj bi se tako, da bi učenci s kritično presojo zaznali neki problem v svojem okolju, na primer »ekološke probleme, probleme manjšin, problem turistične ponudbe, pripravo čistilne akcije, zbiranje sredstev za humanitarne namene …«. Nato bi izbrani problem čim bolje spoznali, poiskali zamisli za njegovo rešitev ter jo uresničili v obliki novega blaga, storitve ali procesa. Učitelji, ki so na delavnici Sprita počeli, kar bodo morali početi učenci, so svoje rešitve upodobili s papirjem, plastiko ali lego kockami, učenci pa bodo pri pouku uporabljali tudi računalniške programe.

Do tu so možnosti učencev videti neomejene. Lahko bi kot problem zaznali na primer družbeno neenakost in bi morda zato pripravili spremembe davčne ali delovnopravne zakonodaje. Morda bi celo ugotovili, da kapitalizma ni mogoče rešiti, in bi iskali kakšno boljšo družbeno ureditev.

Vendar prej naštetim fazam sledi še »faza implementacije rešitve«, v kateri »oblikovalec rešitve po navadi zbere sredstva, potrebna za tržno vpeljavo rešitve«. Dopuščene so sicer tudi rešitve, ki niso tržni projekti, dokler so »uporabne« in »tehnično izvedljive«, ampak očitno ima poslovna smer prednost. Ko so se učitelji spoznavali z načinom dela, so med drugim tudi igrali vloge, eni vlogo kupca, drugi vlogo prodajalca. »Drug drugemu so predstavljali ideje in opazovali, kako se kupec odziva, ali je zanj uporabno, ali ima pravo ceno, kakšna čustva kaže, saj so čustva zelo pomembna, ko se odločamo za nakup,« pojasnjuje Borut Likar, ki je sodeloval tako pri ustvarjanju učnega načrta predmeta kot pri usposabljanju učiteljev. Ima doktorat iz elektrotehnike in na primorski univerzi poučuje management inoviranja.

Zagovorniki podjetnosti bi nam očitali, da smo krivični, če jim ne bi priznali, da ne želijo otrok učiti samo, kako ustvarjati dobiček. Edina stvar, ki jo vsi povedo večkrat kot to, da je podjetnost pomembna, je, da podjetništvo in podjetnost nista isto. Podjetništvo je dejavnost ljudi, podjetnost pa je osebnostna lastnost. Potrebovali naj bi jo vsi, tudi tisti, ki niso podjetniki, in povsod v življenju, ne samo v službi.

Učni načrt, ki so ga ustvarili na zavodu za zaposlovanje ter Borut Likar in drugi zunanji sodelavci, se v resnici ne izvaja kot izbirni predmet. To bi bilo možno le, če bi ga potrdil strokovni svet za splošno izobraževanje, a ta ga je konec lanskega leta zavrnil. Kot pojasnjuje članica sveta in strokovnjakinja za razvojno psihologijo, v učnem načrtu niso našli utemeljitve, zakaj je treba ustvarjalnost povezati s podjetnostjo in zakaj jo je treba spodbujati pri posebnem predmetu, če pa to počnejo že obstoječi predmeti. »Splošni in operativni cilji v učnem načrtu ne prinašajo nobene dodane vrednosti v primerjavi z učnimi načrti drugih predmetov,« pojasnjuje profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti.

»To je bil za nas šok,« se zavrnitve spominja Likar, »saj učni načrt upošteva vse rigorozne kriterije zavoda za šolstvo,« ta pa je navsezadnje skrbnik kakovosti v slovenskem šolstvu. Vendar na zavodu niso bili tako presenečeni. Franc Cankar, ki je zaposlen tam in je prvopodpisani pod učni načrt za podjetnostni predmet, pravi, da način, na katerega bi se morali razvijati inovativnost in podjetnost, preprosto ne more biti skladen s klasično kurikularno tehnologijo. Pri spodbujanju podjetnosti je bolj kot znanje in veščine pomemben »način razmišljanja, ki poudarja osebno odzivnost posameznika, njegovo osebno integriteto in sodelovanje z drugimi«.

Za zdaj bo njihov projekt zgolj krožek, na katerega strokovni svet nima vpliva. Franc Cankar tega ne jemlje kot poraz. Obljublja, da bo šolski kurikul tisti, ki se bo moral prilagoditi spodbujanju podjetnosti, in ne obratno. »Do tja je še daleč,« pravi Cankar in dodaja, da je »nekje treba začeti«.

Obvladovanje populacije

Začelo se je v resnici že pred leti. Projekt zavoda bo le še eden od krožkov, ki spodbujajo podjetnost. Ni zanemarljivo, da še vedno želi postati izbirni predmet, a pomemben je predvsem zato, ker je prvi, ki je nastal na pobudo javne institucije. Z njim država dokazuje, da ne bo ostala zgolj pri poveličevanju podjetnosti, ki smo jo lahko zasledili pri ministrih za šolstvo, njihovih uradnikih ter pri politikih, kot so Borut Pahor, Alenka Bratušek, Miro Cerar, če desničarskih ne omenjamo.

Podjetnost je zagotovo dobra, če njeno opredelitev preberemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kjer je opredeljena kot »uspešno lotevanje nalog« ali »drznost«. S tem bi lahko zajeli tudi najustvarjalnejše človeške dejavnosti, kot sta na primer umetnost ali filozofija.

Tista podjetnost, v imenu katere se zahteva temeljita sprememba poučevanja, je precej bolj omejena od tega. To se ne vidi samo v tem, da so se jo namenili učiti prek ustvarjanja tržnih proizvodov, ampak tudi iz dokumentov evropske komisije, iz katerih vse skupaj izhaja ter v katerih lahko beremo izključno o podjetništvu in zaposljivosti. Torej o ustvarjanju dobička, zase ali za delodajalca.

To je podlaga za novi način razmišljanja, s katerim bi se ljudje bolje »odzivali na spremenjene okoliščine življenja in dela« ter »ustrezno razmišljali v kateremkoli življenjskem položaju«. Trenutne življenjske in delovne razmere same po sebi silijo ljudi, da vse več svoje ustvarjalnosti in podjetnosti usmerijo neposredno v zagotavljanje dostojnega življenja. Novi način razmišljanja lahko pomaga, da se s tem sprijaznijo.

Na zavodu za šolstvo tega, da so strokovnjaki zavrnili predmet, ne jemljejo kot poraz. Napovedujejo, da je klasično razumevanje šole tisto, ki se bo moralo vdati, in ne obratno.

Učitelji bi se morali temu prvi upreti in zato je Andrej Adam tako razočaran nad njimi. »V življenju je res pogosto tako, da si je nesmiselno postavljati nedosegljive cilje, toda javna šola mora po drugi strani stremeti prav k temu,« trdi. Ko šole stremijo k podjetnosti, pa »misliti ne pomeni več biti kritičen v sokratski in razsvetljenski tradiciji, ampak biti ustrezen in prilagojen okoliščinam, ne pomeni biti pogumen v imenu rabe in negovanja javnega uma, temveč biti fleksibilen v imenu zasebne pobude«.

Mnogi teoretiki prav to vidijo kot ključen element posebnega načina vladanja, ki je značilen za neoliberalizem. V Sloveniji sta ta vidik najbolj jedrnato doslej povzela Jernej Pikalo in Marinko Banjac z ljubljanske fakultete za družbene vede. »Neoliberalizem ne vznika zgolj kot specifičen način (ob)vladovanja države, gospodarstva ali civilne družbe skozi ideje redukcije javnih izdatkov, privatizacije in podobno, temveč, ali predvsem, kot način (ob)vladovanja populacije prek racionalnega, avtonomnega ter odgovornega delovanja in obnašanja posameznikov, ki morajo biti, če želijo biti uspešni ter zaposljivi v kompetitivnem okolju, hkrati tudi fleksibilni, podjetni in prilagodljivi,« sta razložila leta 2011 v strokovni reviji Šolsko polje. Vladanje v neoliberalizmu ne poteka tako, da vladar sili ljudi, naj ravnajo na določen način, ampak tako, da ustvarja ljudi, ki se v to prisilijo sami.

Jernej Pikalo je leta 2013 postal minister za izobraževanje in takrat je želel po navodilih Evropske unije sprejeti zakon, s katerim bi spodbujanje podjetnosti postalo ena od nalog gimnazij. Ampak on je bil vsaj nedosleden.