Mit o tavajočem muslimanu

O ljubezni in smrti je treba pisati in pričati vedno znova, ne zato, da se ne bi več nikoli ponovili, ampak zato, da bi se ob uri sreče ali tragedije v pripovedi in pesmi spet vsaj za hip prepoznali, da bi spoznali, da nismo poslednji. Nevidna veriga spomina, ki je globlja od zgolj doživetega in naučenega, se ne sme prekiniti, kajti narejeni smo iz snovi, kot so sanje, je rekel pesnik. Za to potrebujemo epske zgodbe in tudi ljubezensko liriko, ki lahko edine upodobijo in posredujejo vso to melanholijo, s katero opazujemo svet, in nostalgijo, ki nas veže nanj; torej umetnost potrebujemo zato, da bi ostalo upanje, v katerem nihče ne bi ostal čisto sam in izgubljen v brezimni množici.

Občutek imam, da se je ta drobni slovenski svet, ki se je predstavljal za endemni podalpski cvet, kakršnega smo poznali doslej, še bolje, kakršnega so nam poskušali amatersko namalati samooklicani profeti za profit s svojimi ministri in ministranti, torej, ta podobica se je zgolj v sedmih dneh razblinila, razkrinkala se je kot fatamorgana, cenen piarovski in rokohitrski trik. Milni mehurček, napihnjen z ideologijo doslednega varčevanja in lakomne privatizacije, ki nas je potisnila na rob stradanja ter skoraj v popolno izgubo vsakršnega skupnega dobrega; mehurček je torej dokončno počil, votlemu in praznemu govoričenju ne verjame nihče več. Odkrito ter nemudoma si bomo morali priznati, da smo živeli v zmoti, ter poimenovati ta naš svet s pravimi besedami in času primernimi prispodobami; le kdaj, če ne zdaj, ko ob besedi kultura takoj pograbimo izredne razmere. Torej: ne cvetoči nageljni v gumbnici Evrope, marveč plastične orhideje na pogorišču iluzij. To svojevrstno genezo sesutja, na videz nenadno ter nepričakovano implozijo, razbitje vrča v zgolj sedmih dolgočasnih dneh, ki so spremenili dom in svet, bi morali natančno opisati, ne zato, da se tragedija ne bi več ponovila, to smo namreč izrekli že nekoč, ampak samo zato, da bi se prihodnjič v pesmi spet prepoznali. Ne le mi, ampak tudi tisti, ki množično hodijo, tavajo in bežijo pred našimi očmi. Zdaj ni čas za razočarano spogledovanje, odpira se prostor za razčarano delovanje. Ne simpatija, ampak empatija.

Beg je moj Bog

Najprej so nas preplavile podobe iz morja, ki so zbujale strah, sožalje, predvsem pa tesnobo, nelagodje ob fotografijah in posnetkih ljudi v oranžnih jopičih, ki bežijo čez Mediteran v otroških plastičnih čolnih in na razpadajočih barkah. Podobe in asociacije so bile podobne našim hudim sanjam, kot bi se nenadoma spet nekje globoko nekaj zganilo, namreč podoba begunca, brezdomca, emigranta brez domovine, še vedno zbuja strah in predvsem predsodke, kot bi bili anonimni obrazi tavajočih globoko zakopani v našem kolektivnem nezavednem, predvsem kot grožnja, ob tem pomislimo samo na temne, mračne in tragične zgodbe o Romih in Judih, ki so postale tako rekoč arhetipske, dobile so moč zarotitvenega obrazca, ki se v nas zgane vedno, ko slišimo, beremo ali bognedaj vidimo begunca, seveda še posebej zdaj, ko se moramo znova soočiti s pretresljivimi podobami tisočev in tisočev ponižanih in razžaljenih, ki bežijo tudi skozi naše kraje. Seveda so tudi v meni še žive podobe, ki me asociirajo na drastične primere o izgonih, pregonih, deportacijah in emigracijah, pa vendar, sem pomislil, to ni holokavst; površno rečeno: ljudje bežijo predvsem v Nemčijo in na koncu poti jih ne čaka smrt, marveč nam neznano upanje. Res je, da mnogi bežijo z vojnih območij, kjer so morebiti preživeli strahote, ali pa so jih samo videli, slutili, ne vemo, mnogi bežijo iz povsem človeških, vsakdanjih razlogov, zaradi iskanja priložnosti za poklicni uspeh, v čemer ni nič slabega niti nezakonitega; predvsem pa so ti ljudje polni notranje sile, ki jih žene naprej, samo naprej. Kljub trpljenju, bedi, žičnatim ograjam in bolečini bodo šli naprej, mnogi tudi neznano kam!

Hodil sem za njimi po krajih ob slovensko-hrvaški meji, da bi se za trenutek z njimi srečal, vsaj ujel njihov pogled v daljavi, jim potihoma zaželel srečno pot in se ob njih pozdravil, dobesedno.

Bil sem v Rigoncah, vas, lučaj od meje, z nekaj hišami, obdana s polji koruze, kjer begunci prihajajo k nam. Vse je videti tiho, mirno in vsakdanje, domačini slonijo ob ograjah, brkljajo na vrtovih, opazujejo prišleke, predvsem novinarje, TV-ekipe, ki prihajajo, vdirajo v zaspani vsakdanjik. Samo delavci komunale, ki marljivo hodijo za smetarskim tovornjakom in čistijo cesto ob železniškem nasipu, nemo pričajo, da je tukaj prenočila reka beguncev. Na njivah ležijo obrabljeni čevlji, premočene odeje, otroške plenice in skorja starega kruha. V daljavi se spet vije plamen iz improviziranega taborišča, ki raste sredi mrzlega jutranjega polja. Počasi, a vztrajno se travnik spet polni s postavami, razsežen prostor sredi ničesar je zdaj zastražen, obkoljen z oklepniki, čuvajo ga policisti in vojaki. Nad travnikom kroži helikopter, dogajanje opazujeta policaja, ki jahata na konjih. Občasno posije sonce. Vse je nenavadno tiho in skoraj spokojno, kot bi človeška stiska utišala celo naravo. Prehodim nekaj povsem praznih vaških cest in se odpeljem v nekaj kilometrov oddaljene Brežice, kamor prihajajo begunci v vedno večjih in pogostejših valovih. Na prostoru, kjer je pred dnevi gorelo šotorišče, je spet polno utrujenih in premraženih ljudi. Ležijo na tleh, otroci spijo v vozičkih, večina jih še vedno hodi, kot bi se ne mogli nikjer in nikoli več ustaviti. Zaviti so v odeje, ogrnjeni v premajhne ali prevelike plašče, nekateri še vedno v kratkih rokavih, v poletnih natikačih, kljub mrazu. Govorim z njimi čez ograjo. Samo naprej bi šli, nič drugega. Zasliši se rezek in odločen glas iz megafona, v arabščini jih prevajalec kliče, da se lahko odpravijo na avtobuse, ki jih čakajo pred zbirnim centrom. Stopajo po prašni cesti, mirno, v dolgi vrsti, nasmejani in z živimi očmi. V okolici begunskega centra je videti vedno več vojakov, iz kamionov zlagajo kupe opreme, verjetno se bodo tukaj za dolgo utaborili, vsi so tudi oboroženi. Na drugi strani ceste stoji upokojenski dom, trava je pokošena, živa meja obrezana, ob oknih vidim nekaj obrazov, ogrnjeni v halje opazujejo dogajanje čez cesto. Le kaj vidijo, pomislim. Tukaj, na tem malem prostoru se nenavadno srečata, tako rekoč trčita dva obraza sveta, stara Evropa, ki še jeclja in komaj sopiha o umirajočem duhu socialne države, ter na drugi strani nepregledne množice beguncev, ki prihajajo bosi, a polni še neizpolnjenega upanja. Počakam, da odpelje dvanajst avtobusov. Mirno, neznano kam. Potem še na hitro obhodim vas Dobovo, na železniški postaji, kjer je tudi mednarodni železniški mejni prehod, je vse mirno, nikjer nikogar, kot kakšna prava slovenska nedelja. Čakam s kolegi v gostilni pred postajo. Na peronu se pojavi manjša skupina beguncev, potem še ena, kmalu bo zagotovo prišla že naslednja. Počasi se povzpnejo na vlak, ki čaka še dolgo, še dolgo po tem, ko že odidemo. Vse poteka počasi, brez panike. Ostaja le tisti občutek, nekje globoko v meni, kot bi rekel Orhan Pamuk. Zamolkla atmosfera, ki lega nad vse nas.

Vsak bi moral odstopiti svoj plašč in pozdraviti begunce, če že ne iz prepričanja, da je tako edino prav, pa vsaj zaradi tega, da nas nekoč, ko bomo prebirali njihove romane, gledali predstave in poslušali glasbo, ne bo do obisti sram.

Odprti konec

Res je, kar je bilo pred zgolj mesecem dni skoraj nepredstavljivo, se je zdaj zgodilo tako rekoč čez noč. Rešitev zagatne situacije je seveda jasen nastop in odločna podpora ter pomoč beguncem, ki ne želijo ničesar drugega, kakor samo varen in hiter prehod. Država se je ob prvem prihodu beguncev še nekako potihoma zanašala na improvizacijo in predvsem na prostovoljce in neko pregovorno slovensko humanitarnost, zdaj pa so razmere na vstopnih točkah ter v številnih zbirnih centrih postale milo rečeno urgentne, terjajo premišljeno, vehementno in predvsem močno logistično podporo, žal, prostovoljci, navkljub vsej srčnosti, predanosti in prizadevanjem, bodo z omejenimi viri kmalu izgoreli, begunci pa bodo ostali bosi, lačni in premraženi, in to zdaj, ko prihaja tudi zima. Banane iz avtomobilskega prtljažnika, sestrina odeja in bratčevi otroški čeveljčki pa še babičin plet so vsekakor močni simboli naše solidarnosti, znak iskrenih namenov, a če ne bo pristopila na pomoč država s svojimi rezervami, logistiko in predvsem racionalno in strpno politiko, bodo vse te humanitarne dobrine premalo. Ostale bodo raztrošene na mrzlih in zasneženih poljih, zakopane pod lanski sneg, kjer bodo morebiti kopali tudi grobove in postavljali improvizirane spomenike. Tega ne smemo dopustiti!

Vsak bi moral odstopiti svoj plašč in pozdraviti begunce, če že ne iz prepričanja, da je tako edino prav, pa vsaj zaradi tega, da nas nekoč, ko bomo prebirali njihove romane, gledali predstave in poslušali glasbo, ne bo do obisti sram. Pa vendar je treba reči, seveda ni razloga za izredne razmere, pomislim, le brezmejna potrpežljivost je potrebna in tisto, kar se ne bi smelo nikoli izgubiti.